Ko so prišli Kitajci, so najprej zaklenili omarice z orodjem, je rekel in prisedel. Videl je, da ga gledam nekoliko postrani. Čudilo me je, kako mu je v tako kratkem času uspelo priti na slikanje kolena. Njegova nesreča, ovinek levo, motor naravnost, ki se je sprva zdela nenevarna, mu je vendarle prinesla bolečine v kolenu, zaradi katerih je težko hodil in bil še vedno nesposoben za delo. Potrebna je bila magnetna resonanca. To pa lahko traja.
A ne veš. V našem zdravstvu so čakalne dobe samo na začetku, za statistiko, potem pa ima vsakdo kakšne veze in poznanstva, sorodnike, prijatelje in znance, ki poznajo nekoga, ki lahko nekaj zrihta. Verjemi. Poštar sem. Enkrat me je prijelo in sem prešteval kuverte. Na sto jih je bilo od pet do sedem poslanih iz zdravstvenih ustanov. Kdaj se zgodi, da kakšno namesto v kaslc izročiš osebno, ali pa je treba reč podpisati. Čeprav novice iz takšnih ustanov največkrat niso najboljše, se ljudem ob tem rad razveže jezik in se pohvalijo, da brez zvez še nekaj časa ne bi prišli na vrsto.
* * *
Reveža je peklilo, ker je bil zaradi poškodbe ne samo nezmožen za službo, ampak tudi za delo na rodni grudi. Okoli hiše se je vse razraščalo, vrt je bil neurejen in živa meja je silila proti nebu. Najbrž bi lahko našteli še kup stvari, ki se naberejo, ko pri opravilih v družinski hiši umanjka moška roka. Sodu je izbilo dno, ko je soseda potožila, da imajo neurejeno okolico in da jo zaradi cvetoče trave, ki je že nekaj časa ni nihče pokosil, daje alergija. Mama je vzela stvari v svoje roke, zavrtela nekaj telefonskih številk in stvar je bila urejena. Ker mu je bolečine povzročala tudi daljša vožnja z avtomobilom, me je prosil, če ga lahko zapeljem.
Poklicala je brata. Sin od sestre njegove žene je zdravnik. Njegov nečak. Tako kot sem jaz njemu. Če bi me poklical, da rabi na pošti kakšno uslugo, bi se tudi jaz potrudil. Tako gre to. Danes slikanje, če bo potrebna operacije, je datum tudi že določen. Sicer še ne bom takoj za v pogon, potrebna bosta čas in fizioterapija, a je po zadnjih informacijah, ki jih imam od doma, tudi to dogovorjeno.
Tako gre to. Pomislim na čas, ko je voda že odtekla in sem v čakalnici čakal, da me pokličejo k porodu. Pri vhodu je stala neugledna, stara, zanemarjena in zapuščena sprejemnica, ki je že davno izgubila svoj pomen. V njej je bil telefon. Zdaj bo, si rečem, ko koraka proti meni, a mi le prikima, vstopi v sprejemnico in začne telefonirati. Še preden se je dete rodilo, je poklicala kakšnih pet sorodnikov, prijateljev ali znancev. Novice so bile vedno dobre in nikogar ni razočarala.
* * *
Prispela sva. Šmugler, rečem, ko ponovno prisede. Slovar slovenskega knjižnega jezika pozna glagol šmuglati, ki ga opisuje kot tihotapljenje, na primer konjev, ali tihotapiti se iz sobe. Najbrž imata pri tem pomembno vlogo Primož Trubar in Levstikov Martin Krpan. Prvi je šmuglal knjige, drugi sol. Tako tudi nemško-slovenski slovar besedo der Schmuggler prevede kot tihotapec. Naš slovar pa besede šmugler ne pozna. Ker različne šmuglerske rabote niso lastne samo našim krajem in so jih, tudi pregovorno, odlično usvojili predvsem narodi južno od nas, besedo šmugler bolj natančno opiše slovar hrvaškega jezika. Tudi ta najprej začne s tihotapcem, tistim, ki prenaša nedovoljene stvari preko meje. Po domače mu, tako kot mi, pravijo švercer. Gredo pa sosedje v opisovanju pomena besede šmugler še malo dlje in z njo opišejo tudi goljufivca, prevaranta ter skopuha, pa tudi tistega, ki si močno prizadeva za materialne dobrine in privilegije na nečasten oziroma nezakonit način. Googlovi rezultati šmuglerja opisujejo predvsem kot preprodajalca avtomobilov, nekaterih pa se je ta naziv prijel tudi zaradi šmuglanja s kartami za evropsko nogometno prvenstvo.
Šmuglati začnemo že kot otroci. Predvsem takrat, ko starši od nas preveč zahtevajo. Glej mene, zdaj sem res skvarjen, vseeno pa si še pri teh letih in pri vsem poštarskem stažu kaj povsem po otroško namislim, da mi ni treba česa narediti. Šmuglanje prenesemo nato še v šolske klopi. Prepisujemo, si izmišljamo opravičila, izgovore in iščemo načine, kako bi se lahko najbolj lagodno izmazali. Z leti se v tej raboti mojstrimo, marsikdo v tem obdobju šolskemu šmuglanju doda še primesi ulične preprodaje. Eden z avti, drugi s cunjami, tretji pa z drogami, tudi takšne sošolce sem imel.
Pripovedujem mu po spominu. Ukradel sem kondome. Sunil obesek na obisku pri sorodnikih. Prepisoval sem in se pretvarjal, da sem bolan. Ponarejal smučarske karte. Pil pivo in kadil. To je bilo v osnovni šoli. V srednji šoli sem kradel tatarski biftek. Sam sem si pisal opravičila in zaradi izmišljenih bolečin obiskoval zdravnika. Prepisoval in lagal. S prakse sem domov prinesel vrečo LED-diod. Ponarejal vstopnice. Še vedno pil in kadil, a to je bilo morda takrat že legalno. Kasneje je bilo tega manj. Morda sem sem in tja še kaj maznil. V vojski sem si namislil, da imam klopa. Verjeli so, me poslali na infekcijsko, tam pa so me, še preden sem uspel izustiti resnico, punktirali. Končalo se je tako, da sem teden dni ves omotičen in mlahav ležal v bolnici in sklenil, da se takšnega pretvarjanja ne grem več. Zdravje je prevelika dobrina. Danes sem priden. Kdaj gre nehote z mano še kakšen vžigalnik ali pisalo. Dolgo sem še kradel filme, glasbo in kdaj programsko opremo. Zavestno pa sem nazadnje odnesel dežnik, a še ta je že dolgo čemel v nekem kotu in v tistem trenutku tudi ni bilo videti lastnika, ki bi ga potreboval.
* * *
Jaz sem nazadnje domov prinesel papirnate brisače. Doma jih je zmanjkalo, ura je bila pozna, pa sem jih odnesel. Najbrž jih ne bi, če ne bi nekega dne študent, ki je bil pri nas na počitniškem delu, prostodušno priznal, da sta mu oče in mama naročila, naj pogleda, ali je kaj, kar bi veljalo suniti. Mama je bila učiteljica. Tako gre to. Še vedno kradem filme. Vžigalniki so lahko mirni, ker ne kadim. Kuliji pa so naše delovno orodje, zato jih več izgubim, kot pa morda prinesem domov. Za bolniško mi ni, pretvarjam se ne. Čeprav bi jo marsikdo vlekel, kolikor bi se dalo, in si vmes še kaj izmislil, samo da mu ne bi bilo treba na šiht. So pa tudi takšni, ki so pripravljeni za ceno zdravja delati. A jih večina najbrž to počne zato, ker samo z nadomestilom, ki ga dobijo za bolniško, težko preživijo. Priznam, da tudi sam trenutno težko piskam. Poštarska je z dodatki sicer solidna, če pa je treba na bolniško, so pred tabo težki dnevi.
Zato pa je šmugleraj. Da lahko človek preživi. Da ima za položnice, hrano, otroke, avto, kredite in za na dopust. Da si lahko privošči in je pomemben. Da se lahko hvali in tolče po prsih, kaj je v življenju dosegel. Goljufije, ponarejanje in usluge. Kraje, preprodajanje in tihotapljenje. Ni, da ni. Sive ekonomije se statistično ne da zajeti. Nivo nižje se najbrž pretaka toliko gotovine, da se nam še sanja ne. Plače niso velike, ljudje pa bi imeli vse. Dva avta, hišo in vikend na morju.
Ne boš verjel. Pripeljem komu robo. Treba je plačati. Vse skupaj je nekaj manj kot stotaka, oni pa meni s 500 evri v roki. 500 evrov! Kaj naj poštar s 500 evri in kje zaboga dobi človek takšen bankovec? Naročil je po spletu, lahko bi plačal takoj s kartico. Če je šel na bankomat, mu ta, tudi če bi dvignil takšno vsoto, najbrž ne bi izpljunil samo enega bankovca. Nekje jih je dobil, nekaj je prodal, uredil, zašmuglal. Potem pa naj se poštar ubada s tem, kako naj to zamenja. A res? Tudi če greš s takšnim bankovcem v trgovino, te čukasto gledajo.
* * *
Kaj si mislil s Kitajci in orodjem, ga končno vprašam tisto, kar me je zanimalo že od začetka najinega druženja in ni imelo nobene povezave z njegovim preskakovanjem čakalnih vrst v zdravstvu.
Kitajci, ko so prišli v Gorenje. Najprej so pod ključ spravili vse orodje. Prebrali so nas, spregledali. V mojem času se je tam na veliko kradlo. Če bi verjel vsem govoricam, je čudež, da je od firme sploh še kaj ostalo. Ne samo tam, povsod. Kar ni bilo privezano, je izginilo. Privezano pa ni bilo nič. Tisti spodaj orodje, rezervne dele, lepilne trakove, barvo in delovni material. Koliko in kaj so odnesli oni na vrhu, ne ve nihče. Tudi te dni ni nič drugače. Mami je zadnjič nekdo prinesel vrečke za smeti. Teh še niso zaklenili.
Poldne je bilo, ko sva zavijala z avtoceste. Iz navade sem prižgal radio. Poročali so o hišnih preiskavah. Tokrat so nekaj zakuhali na enem od ministrstev. Tako gre to, rečem in ustavim pred njegovim domom.
