»Imel sem psihične, fizične bolečine, vse sorte ... Imam odločbo, da potrebujem 24-urno nego, v zaporu pa me niti za sekundo ni nihče pogledal, razen paznikov s ključi. Zaradi tega sem dobil preležanine na raznih delih telesa. Doma sem imel posebne blazine, zanje sem zaprosil tudi v zaporu, a me ni nihče poslušal. Šikanirali so me ...« je na sodišču opisoval Ejub Puškar.
Oseminšestdesetletnik prek odvetnice Vere Kovačevič toži državo za 46.200 evrov odškodnine zaradi slabih štirih let (od 2011 do 2015), ki jih je zaradi zlorabe prostitucije preživel v ljubljanskem in koprskem zaporu ter zaporu na Dobu. Od prometne nesreče leta 1986 je paraplegik in po njegovem so bile razmere za rešetkami zanj kot invalida povsem neprimerne.
Sodnici Jelki Podgoršek je na zadnjem zaslišanju povedal, da se sam ni mogel prestaviti s postelje na voziček, ker ni imel trapeza. Zanikal je, da bi mu kdo ponudil potrebno pomoč pri negi, razen da mu je neka »zdravstvena oseba« zaradi smradu večkrat menjala rjuhe. »Če je bil vikend in potem še kak praznik zraven, sem živel v urinu in blatu po štiri dni, dokler ni kdo prišel, da je zamenjal rjuho,« je dejal in dodal, da je to vplivalo tudi na njegovo duševno počutje, strah ga je bilo.
»Slabo sem se počutil, štiri leta sem razmišljal o samomoru. Zbiral sem tablete, da bi umrl. Tako nisem mogel več živeti. Bolelo me je, zaradi smradu pa so si zaporniki zatiskali nos in govorili fuj. Moral pa bi biti suh, očiščen, rane previte ...« Redno je dobival pomirjevalne tablete, druge pomoči zaradi duševnega trpljenja pa ne, je zatrdil. Večkrat je za pomoč prosil zapornike oziroma pripornike, zanjo jim je tudi plačal. »Recimo, dal sem deset evrov, da so me nesli po stopnicah.« Preden so ga marca 2015 izpustili, je bil v bolnišnici. Ker bi se sicer znašel na cesti, so mu naši mesto v domu za starejše občane. Tam je bil kakšno leto, potem so mu zagotovili bivanje v stanovanju.
Zapor ni zdravstvena ustanova
Sodni izvedenec psihiater dr. Dušan Žagar je potrdil, da je zaradi svojega stanja zelo trpel. Bolj kot za zapahi trpi nekdo, ki ni invalid. »Prisotni so bili vsi znaki, anksioznost, tesnobnost, negotovost, nespečnost, suicidalne misli,« je našteval. Zagotovo ga je bolelo, saj je imel preležanine, infekcije, tudi operacije. Preležanine niso bile pravočasno odkrite in zdravljene. »Kot invalid je potreboval ustrezno 'komoditeto', ki je v zaporu ni imel. Zanj je bilo bivanje tam res katastrofično,« je izjavil.
Na vprašanje, ali ne bi imel zaradi paraplegije na prostosti enake težave in omejitve, je odvrnil, da nikakor ne. Povedal je tudi, da je videl zapore v tujini, a »naši niso takšni«. »Videl sem vse slovenske zapore. Kopalnice in stranišča nikjer niso primerni za invalide, o tem sem se prepričal,« je dejal. »Da se razumemo, ne kritiziram osebja, maksimalno se je potrudilo. Ampak v takšnem primeru se je treba vprašati, ali je človek sploh sposoben prestajanja zaporne kazni. Ker zapor ni zdravstvena ustanova,« je še izjavil.
Na vprašanje državne odvetnice Jasne Lovrec, kako je lahko trpel zaradi preležanin na delih telesa, ki jih zaradi ohromelosti ne čuti, je Žagar odvrnil, da je šlo za splošno počutje. In to je bilo slabo. K vsebini njegovih ugotovitev v izvedenskem mnenju je imela Lovrečeva več pripomb, pritožila se je tudi na sklepe sodišča, na podlagi katerih bi mu povrnili povrnili stroške za opravljeno delo. Žagar je dejal, da marsikaj v njenih pritožbah ni res, a o konkretnem ni govoril. Poudaril pa je, da je po nalogu sodišča v izvedenskem mnenju moral odgovoriti na zelo specifična vprašanja in da je ocenjeval duševno stanje več morilcev »od Trobca naprej«, pa so bile »stvari bolj jasne«. Sodnica je glavno obravnavo zaključila, sodba pa bo izšla pisno.
