Sead Kukuruzović je izginil marca 2011. Iskali so ga družina, prijatelji, znanci. Za njim se je izgubila vsaka sled. No, tako so vsaj mislili dolgih trinajst let. V resnici so njegovo truplo v Savi našli štiri mesece pozneje, a ker niso vedeli, kdo je, je ostalo na inštitutu za sodno medicino v Zagrebu.
Po pisanju hrvaških medijev so obdukcijo takrat sicer opravili, vzeli so tudi vzorec DNK, a se je na tej točki preiskava končala. »Čudno, da niso naredili analize in ga identificirali. V primerih najdbe trupla neznane osebe običajno steče postopek identifikacije,« je za hrvaški portal 24sata komentiral kriminalist Željko Crtila in primer označil za nenavadnega.
Policija najprej preveri baze s pogrešanimi osebami, te pa posreduje inštitutu za sodno medicino. Če truplo še ne razpada, so to običajno prstni odtisi, lahko pa tudi zobozdravstvena kartoteka.
Pred trinajstimi leti je bila analiza DNK že povsem običajna metoda, zato je po mnenju kriminalista čudno, da je niso opravili. Zdaj bo treba ugotoviti, na kateri točki je prišlo do napake.
Truplo moškega je bilo vsa ta leta v hladilnici, na srečo ga niso pokopali kot neznano osebo, kar se v večini primerov zgodi s tistimi, za katere ne vedo, kdo so.
Vzeli vzorec, a ga niso imeli s čem za primerjati
Dodatnih odgovorov na številna vprašanja prve dni ni imel nihče, saj je zgodba v hrvaških medijih eksplodirala ob začetku vikenda. Nekdanji vodja sodnega inštituta Milovan Kubat, ki je zdaj sicer upokojen, a z njim še vedno sodeluje prek pogodbe, je za hrvaški Jutarnji list pojasnil, da so takrat sledil protokolu. »Na truplu neznane osebe smo opravili obdukcijo in vzeli vzorec DNK, ki pomaga pri identifikaciji. Vse to se dela po nalogu policije,« je razložil Kubat, ki v tistem času ni vodil inštituta.
Tudi identifikacija poteka po nalogu policije, a se tega ne da storiti, če vzorca nimajo z ničemer za primerjati. »V konkretnem primeru smo ga dobili šele februarja letos. Sledili smo protokolu. Prav tako pa trupel, ki so pri nas, brez dovoljenja policije ne smemo poslati na upepelitev,« je še dodal. Kubat je torej pojasnil, da je njihova zadolžitev odvzem vzorcev preminulih, ki jih predajo policiji. Potem so na vrsti oni.
Z zagrebške policije so za medije potrdili, da so pogrešanega Seada, ki je doma pustil tudi osebne dokumente, mobitel in očala, iskali vse od dneva prijave. Pojasnili so, da so skoraj štiri mesece pozneje v reki Savi našli truplo, ki je bilo zaradi vode povsem neprepoznavno in brez dokumentov za identifikacijo.
Kljub sodelovanju z izvedencem, ki je opravil obdukcijo, do koristnih informacij o starosti pokojnega ali morebitnem času smrti niso prišli. Vzorec DNK so v sklopu mednarodnega policijskega sodelovanja poslali celo v Slovenijo, a tudi tam ujemanja z DNK niso potrdili. Biološki vzorec so nato dostavili še na Center za forenzične preiskave, raziskave in izvedenska mnenja Ivan Vučetić v Zagrebu, kjer so ustvarili DNK profil.
Na policiji so za medije pojasnili še, da so večkrat objavili tudi fotografije neidentificiranih trupel, da bi tako morda dobili kako dodatno informacijo, a je v primeru pogrešanega Seada niso. Spomnili so še na globalno podatkovno bazo Interpola »I-Familia«, v kateri s pomočjo vzorcev družinskih članov iščejo morebitna ujemanja. Ravno na osnovi tega projekta so se sčasoma ugotovili, da je Seadovo truplo v mrtvašnici.
Družina zahteva odgovore
Nekega dne so v stik z družino stopili policisti, češ da za potrebe EU sestavljajo seznam pogrešanih oseb na območju, ter vprašali, ali bi nanj umestili tudi Seada. Staršem so vzeli DNK, čez dva meseca in pol pa so jim sporočili, da je truplo v mrtvašnici zagrebškega inštituta. »Ne vem, kdo ni opravil svojega dela. Ali pa je morda res šlo samo za usodno napako,« se sprašuje Alma Smojver, sestra pogrešanega Seada.
Kako je izginotje, še bolj pa zgodba, ki se je razpletla trinajst let kasneje, vplivala na družino, je opisala na omrežju facebook. »Pred malo več kot tednom dni so našli mojega brata, pred dnevi smo ga pokopali. Po eni strani se je nočna mora zaključila, po drugi pa ne. Zgodba je namreč povsem nora,« je zapisala.
Truplo njenega brata so našli konec julija 2011 in sicer v Savi blizu nekega mosta, kjer se je zapletlo v neke žice. Obdukcijo so na sodni medicini opravili 26. julija, nekaj več kot tri mesece po Seadovem izginotju. Vzeli naj bi vzorce DNK, razpadajoče truplo, ki se ga na prvi pogled ni dalo prepoznati, pa spravili v hladilnik. »V njem je moj brat ostal trinajst let. In vsa ta leta smo se vsak dan spraševali, kje je. Obiskovali smo psihiatre, jemali tablete, žalovali v samoti, se trudili sprejeti težko usodo, opazovali mimoidoče, ki so mu bili podobni …,« je sestra opisala dolgoletno družinsko agonijo. Da bi se nočna mora končala, so obiskali tudi nekaj vedeževalcev. »On pa je ves ta čas ležal le kilometer zračne razdalje stran od nas.« Smojerjeva je besna, od vseh pristojnih zahteva odgovore in prevzem odgovornost. Ne more verjeti, da ves ta čas policija ni vzela vzorcev DNK nikomur iz družine, da bi ga lahko primerjali s katerim od neidentificiranih trupel.
»Brata sem že dolgo tega nehala objokovati. Vedela sem, da ga ne bomo našli živega. Sem pa besna in žalostna, da nikomur ni bilo mar. Zato zdaj to delim z javnostjo.
Njen brat je bil pred izginotjem bolan, bolezen je napadala njegova jetra in možgane, zaradi česar je padel v globoko depresijo. Ni mogel več plesati, kar je sicer najraje počel. Vzroka smrti zaradi slabega stanja trupla niso nikoli potrdili, družina pa je prepričana, da je storil samomor.
Javili so se tudi Seadovi prijatelji in tudi oni ne morejo verjeti, kako se je kaj takega lahko zgodilo. Spominjajo se, kako so ga leta iskali, lepili plakate po ulicah in ustvarjali skupine na družbenih omrežjih, da bi se dokopali do kakšne informacije, ki bi jim pomagala pri odkritju prijatelja.
