Zamegljena okna v majhnem stanovanju. Od kuhanja in likanja. Mi trije smo bili tiho, so pa iz televizije prihajali vzkliki, zvoki nekakšnih trobil. Zunaj je bilo sivo ali pa se mi je vsaj tako zdelo zaradi zamegljenih oken.
Klasična nedelja. Vonj po goveji juhi in vzkliki navijačev. Oče je sedel na kavču in bil tiho. Hladen kot špricar je gledal katero koli tekmo. Kot Kek te dni ni. Niti glasu ni spustil. Kakšen tihi krč se je tu in tam pojavil na obrazu. Spomnim se, da sem bila kot majhna tudi na kakšni tekmi v živo. Ni mi bilo všeč. Vreme ni bilo lepo, vlažno je bilo, blato na igrišču, od blata umazani igralci, ki so se besno podili za žogo. Vzdušje pa tako tako. Zdelo se mi je vse v upočasnjenem ritmu. Vse je trajalo in trajalo. Neke prave akcije pa ni bilo. Zakaj se vse to grejo, sem si mislila, ali ne bi bilo bolje, da gremo vsi domov na govejo juho.
Čez mnogo let je Silvan povabil domov prijatelje, da bodo gledali neki fuzbal. Ni bil športen tip. Ni kaj dosti govoril o športu, zato me je s »fantje pridejo na pivo in tekmo« presenetil. Usedla sem se zraven televizije in gledala te nešportne moške, kako gledajo fuzbal. Niso bili klasični navijači. Niso vpili, sunkovito vstajali, vseskozi komentirali. Pametovali. Ne. Bolj ali manj so v tišini sedeli in napeto gledali. Vmes sem se za nekaj trenutkov presedla na kavč in skupaj z njimi gledala. Veliko bolj so bili zanimivi moški, ki so gledali fuzbal v tišini, kot fuzbal sam. Koliko tihe drame. Napetosti. Osredotočenosti. Če je bila drama, so vstali s kavča. To je bilo tudi vse od akcije doma. Brez glasu.
Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi kdaj gledala neke žnj lige nogometa. Če bom že kaj gledala, potem bom gledala profije. Da bo vsaj več akcije in nekega počasnega prerivanja okoli žoge. Sčasoma sem začela gledati velika tekmovanja. Nič se nisem pozanimala, kdo s kom igra, slišala sem naokoli, kdo so favoriti, kdo je v čem dober, slab. Briga me. Najbolj zabavni so znali biti komentatorji na takrat še twitterju. V njihovih komentarjih sem uživala. Duhoviti. Minimalistični. Inovativni. Klasična slovenska pametovanja ali šinfanja sem preskrolala. In tako sem našla užitek več v občasnem gledanju fuzbala. Gledala sem televizijo skoraj na tiho in brala komentarje na glas. Za moj okus najbolj subtilno duhovitega komentatorja z ene od spletnih platform sem kasneje tudi spoznala. Oba rada bereva in si deliva bralna priporočila. No, vidite, fuzbal pospešuje branje.
Bolj kot igro sem najprej gledala trenerje in selektorje, ki vseskozi hodijo gor in dol. Nič ne morejo narediti, reveži, ujeti so v situacijo, na katero nimajo vpliva. Kakšni od njih so bili v oblekah. Madona, niti znoreti ne more, ko je tako lepo napravljen. Še švicati ne sme. Ne bi šlo skupaj. Včasih sem spremljala samo sodnike. Koliko ti tipi pretečejo. Dirjajo gor in dol. Gledajo. Nimajo zadoščenja v igri. Ni drame okoli žoge, gola. Ni strasti, ne odpelje se jim. Nič. Samo tečejo. Odličen (u)vid morajo imeti, sem modrovala v sebi. Kako vidi, ko se jim noge zapletejo in se jih več preriva okoli žoge tam na drugi strani? Kako se odloči? Kar koli so naredili, je bilo za pametnjakoviče okoli mene narobe. Sploh če so igrali naši. »A ne vidiš, kreten, kaj se je zgodilo,« so pametovali. Stari, ne gleda on tekme na velikem ekranu kot ti. Ja, nikoli se nisem vživela do te mere, da bi mi odneslo zdravo pamet. No, ta gre pri navijačih najprej. Pretvorijo se v enoceličarje. Postanejo goreča strast poosebljeno. Vse to, kar sicer ali niso ali pa ne pokažejo. Najbolj tihi, nešportni, s trebuščki ali koščeni ob piru in tekmi oživijo. Za čas tekme. Tako se odpelje tudi medijem. V času letošnjega EP se je Dnevnik začel s fuzbalom. Vsak navijač, ki je vzel dopust, se ovil v zastavo, si porisal obraz in šel v Nemčijo gledat fuzbal, je prišel do besede. Junaki, pravi domoljubci. Vse, kar povedo, je suho zlato v najbolj gledanem terminu. Nakar je treba to uravnotežiti in spraševati tudi tiste doma. Ob teh prispevkih in ob sprejemih fuzbalerjev in drugih športnikov po velikih tekmovanjih doma si predstavljam, da bi tako sprejeli, recimo, Jana Cvitkoviča, ko je v Benetkah prejel leva prihodnosti. Ali pa Draga Živadinova in ekipo, takrat davno, ko je z igralci naredil prvo gledališko predstavo v breztežnosti. Vse je isto, program, navijači, le da na odru stojijo umetniki. Navijači so, kot se spodobi, oviti v zastave, porisani po obrazih, komentirajo, so navdušeni in vpijejo bravo, naši, bravo, Jan, bravo, Dragan. In prenos v živo v prve minute Dnevnika. To me tudi zelo zabava. Letos je za smeh na fuzbalu poskrbel Darko. Dalmatinec, ki živi v Nemčiji, me je zasul s sporočili, ko je gledal prve tekme. Navijal je za deželo. No, pa sem gledala še jaz, vmes sva si dopisovala. Pošiljal mi je, kdaj naj kaj gledam. In mi vmes spustil tisti štos o tekmi Hrvaška – Srbija. Nisem ga prebrala do konca, ko sem že mrzlično gledala, ali bo tekmo prenašala tudi naša nacionalka. Nič nisem našla. Kličem frenda, kje lahko to gledam. Pobira ga od smeha, ja, vem, za štos gre, mi pravi. Kakšen štos? Preberem sporočilo do konca in vidim – na letališču. Trapa, si rečem. In naslednji dan mi uspe dvema podobnima meni razložiti, da vau, kakšna tekma je to bila. In na drugi strani telefona žalost nevednic, da tega nista gledali. Pobiralo me je od smeha, kot mojega frenda dan prej.
