Zaradi podnebnih sprememb, katerih posledice vse bolj občutimo tudi pri nas, postaja pridelovanje hrane vse bolj zahtevno. »Kmetijstvo je gospodarska dejavnost, ki je najbolj izpostavljena vplivom podnebnih sprememb,« je na okrogli mizi z naslovom Podnebna kriza in prehranska draginja – kako rešiti dve muhi na en mah? opozorila Nika Tavčar iz okoljske organizacije Umanotera, kjer so dogodek tudi organizirali. »Vplivi podnebnih sprememb se prej ali slej odrazijo tudi na ceni hrane. V zadnjih dveh letih so ceno hrane v višave dodatno pognale epidemija, nato vojna v Ukrajini in – ker je bila priložnost – še špekulacije v verigah preskrbe s hrano. Slovenski statistični urad je tako konec avgusta poročal o letni podražitvi hrane pri nas za kar 14,1 odstotka,« je poudarila.
Svoje izkušnje o tem, kako občuti vpliv podnebnih sprememb na kmetovanje, je strnil doktor kmetijskih ved Matjaž Turinek, ki skupaj z družino vodi biodinamično kmetijo. »V zadnjih šestih letih smo približno štirikrat utrpeli močan vpliv spomladanske pozebe na pridelek, pri čemer se nam je pridelek zmanjšal za sto odstotkov ali vsaj za 50 do 60 odstotkov. Prav tako smo v zadnjih šestih letih dvakrat doživeli točo, ki nam je stolkla vse, česar nismo imeli pokrito. Zelo močna neurja in nevihte so absolutno pogostejši. Prav tako suše,« je naštel. Sam sicer odpornost proti posledicam podnebnih sprememb na svoji kmetiji med drugim krepi z uporabo protitočnih mrež, zbiralnikom vode, pridelavo v pokritih prostorih in razpršenostjo pridelave tako sadja kot poljščin.
Premalo ambiciozna politika
Tako kot podnebne spremembe po eni strani vplivajo na pridelavo hrane, po drugi strani kmetijstvo pomembno vpliva na podnebne spremembe. »Z vidika emisij toplogrednih plinov kmetijstvo prispeva skoraj 11 odstotkov vseh emisij v Sloveniji. Brez emisij seveda hrane ne moremo pridelovati, vendar pa je treba te deleže vseeno zmanjšati,« je opozorila okoljska pravnica Senka Šifkovič iz Umanotere. Kljub temu pa naša politika po njenih besedah pri naslavljanju velikega vpliva kmetijstva na okolje in podnebje ostaja zelo neambiciozna. Večje cilje zmanjšanja toplogrednih plinov v kmetijstvu smo odložili daleč v prihodnost. Do leta 2040 naj bi tako na primer emisije zmanjšali le za osem odstotkov, do leta 2030 pa celo zgolj za en odstotek – in to v času, »ko imamo že tri leta razglašeno okoljsko in podnebno krizo v Evropi«, je opozorila Šifkovičeva. Sektor z največjim vplivom na podnebne spremembe je pri tem živinoreja. »Glavni vir emisij je živinoreja, predvsem govedoreja, ki povzroča kar tri četrtine kmetijskih emisij,« je dejala in opozorila tudi na neusklajenost strukture kmetijske politike s prehranskimi usmeritvami.
Namesto strategije
kupovanje miru
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je medtem prepričan, da pri nas manjka predvsem strateških usmeritev. »V Sloveniji nimamo več jasne družbeno relevatne usmerjenosti, kam želimo, da se naš prehranski in celotni sistem premika,« je opozoril. Prepričan je, da se politika pri nas večinoma le udinja zdaj enim, zdaj drugim deležnikom in si tako »kupuje mir«, namesto da bi oblikovala strateške usmeritve. »Danes so glasni ekološki kmeti, pa jim damo malo več, jutri so glasni živinorejci, pa damo njim malo več in malo manj ekološkim kmetom. To ni način vodenja kompleksnih sistemov do začrtanih ciljev,« je opozoril.
Spodbujanje stročnic,
obdavčitev mesa
Kuhar je izrazil tudi skrb, da se bodo višji stroški pridelave in predelave hrane prikrivali na račun nižje kakovosti hrane. Po navedbah predsednice Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) Brede Kutin je na evropskih trgovskih policah že zdaj preveč hranilno neustreznih živil. »Potrošnikom svetujemo, da iščejo presek med kakovostjo in ceno,« je dejala. Da pa bi prišli do varne in zdrave hrane za vse, bi morali po njenih besedah okrepiti izobraževanje in uvesti fiskalno stimulacijo. »Tisto, kar je primernejše za zdrav življenjski slog, bi morali podpirati, tisto, kar je manj primerno, pa bi morali obdavčiti,« je poudarila in kot primer navedla večjo obdavčitev mesa, ki se ga pri nas še vedno poje preveč.
Kako bi morali torej preoblikovati globalni sistem preskrbe s hrano, da bomo sredi stoletja lahko nahranili deset milijard ljudi in ob tem trajnostno upravljali naravne vire? Nekdanji evropski komisar za okolje Janez Potočnik je prepričan, da bi lahko to v resnici naredili že danes. »Lahko bi jih prehranili, če bi nekoliko predrugačili, kako in katero hrano proizvajamo, če z žitaricami ne bi hranili živali, ampak neposredno ljudi, če ne bi zavrgli toliko hrane, kot je zavržemo, in če hrane ne bi sežigali za biogorivo,« je naštel.
