Bili so časi, ko so se ljubitelji glasbe, radijski uredniki in uredniki glasbenih založb veselili vsakega novega izvajalca, izdaje nove skladbe, singla, albuma (LP) z željo, da bi bila vsaka nova zasedba in glasba drugačna od drugih. Tega se je zavedal tudi radijski urednik Janez Bitenc, ki si je prizadeval ublažiti navdušenje nad polno zasedenimi Avseniki, zato je pomagal novim, v tistem času maloštevilnim glasbenim skupinam.

Vaje pri Rožančevi godbi

Zadovoljni Kranjci so začeli delovati leta 1956: za Beneškimi fanti, Avseniki, Veselimi planšarji, Dobrimi znanci. Tako kot večina glasbenikov se lahko tudi Zadovoljni Kranjci za svoje uspehe in priljubljenost zahvalijo radiu, kasneje pa televiziji, najmočnejšima medijema v tistem času. Vodilni član ansambla Albert Podgornik, glasbeno izobraženi glasbenik, je ves čas igral tudi v Plesnem orkestru Radia Ljubljana oziroma Big bandu. Podgornik se je rodil 24. februarja 1930 v Kragujevcu. Njegov oče, ki je igral trobento, je bil po poklicu ključavničar in je opravljal delo tehničnega nadzornika, mati pa je bila gospodinja. V družini sta bila dva otroka – poleg Alberta še brat Marjan, ki je tudi postal glasbenik. »Jutra v Kragujevcu so se vedno začela s prižganim radiem. Spominjam se, da nam je bila zelo všeč živahna romunska glasba. Oče je ves čas igral v kragujevški gasilski godbi. Bila mu je neke vrste drugi dom,« je pred leti Albert Podgornik zaupal Ivanu Sivcu, ko je ta za knjigo Vsi najboljši muzikanti popisoval zgodbe naših narodnozabavnih ansamblov. Ko se je družina leta 1946 preselila v Ljubljano, se je oče pridružil godbi Tineta Rožanca, njegova sinova Marjan in Albert, ki sta igrala klarinet, pa mladinski Rožančevi godbi.

Ime po pesmi Valentina Vodnika

Pri devetnajstih letih je Albert postal član Akademskega plesnega orkestra, v katerem je igral klarinet, saksofon in flavto. Orkester je ob sobotah, nedeljah in praznikih igral plesno glasbo v Narodnem domu in v Triglavskem domu na Taboru v Ljubljani ter po drugih slovenskih krajih. Kot je povedal, so imeli veliko koncertov, na katerih se je zbralo po 800 do 1000 navdušencev zabavne glasbe. Slovenskega repertoarja tako rekoč še ni bilo, je pa najbolj vžgala ameriška plesna glasba z najpriljubljenejšo skladbo, prazničnim maršem American patrol. »Dobro se še spominjam, da so moji glasbeni kolegi, tik preden sem se jim priključil, plačali 300 dinarjev kazni, ker so med drugim zaigrali tudi prepovedani plesni ritem bugivugi. Vendar smo ga vseeno igrali kar naprej,« je strnil spomine. Povedal je še, da so potem, ko se je vrnil s služenja vojaškega roka, z orkestrom začeli igrati tudi polke in valčke, skladbe, ki so na plesih dobro vžgale. Ker so kasnejši člani narodno glasbo igrali že od leta 1949, je ob velikem navdušenju nad zlatimi fanti izpod Robleka uredniku oddaje Četrtkov večer povedal, da bi lahko nekaj podobnega igrali tudi sami. Čeprav so kot člani študentskega plesnega orkestra veliko igrali in snemali na radiu, je morala novonastala zasedba vseeno na avdicijo. Da bi skupina pritegnila pozornost, si je bilo treba izmisliti zanimivo, privlačno ime, predvsem pa ime, ki bi poslušalcem ostalo v spominu. Avtor njihovega imena Janez Bitenc je povedal, da je ansambel poimenoval po Vodnikovi pesmi Zadovoljni Kranjec, Podgornik pa je njegov predlog spremenil v množino. In tako so nastali Zadovoljni Kranjci.

Neuradni radijski ansambel

V prvi zasedbi je harmoniko igral Boris Frank, kontrabas Boris Vede, kitaro Marjan Kržišnik, trobento Andrej Osana, klarinet pa vodja ansambla Albert Podgornik. Svoj prvi koncert so imeli leta 1956 na Brezovici. Na začetku so nastopali še brez pevcev, kljub temu pa so bila vsa prizorišča nabito polna. Navdušenje nad njihovo glasbo in igranjem je bilo tolikšno, da so imeli ob sobotah po dva, ob nedeljah pa vedno po tri nastope: prvega dopoldne po maši, drugega popoldne, tretjega pa zvečer. Ansambel, ki je slovel po odličnem ritmu, je kmalu postal prvi radijski in tudi televizijski ansambel, saj je bil vedno na razpolago, medtem ko so bili Avseniki preveč zasedeni. Zadovoljni Kranjci so bili prvi narodnozabavni ansambel, ki je skupaj s harmonikarjem Avgustom Stankom igral na poskusnem oddajanju slovenske televizije leta 1956 na Gospodarskem razstavišču.

Kot »radijski« ansambel so po naročilu Radia Ljubljana zastopali slovenske barve na jugoslovanskih festivalih narodne glasbe, od Cetinja do Beograda, Banjaluke, Sarajeva …, kjer so igrali samo slovenske narodne in svoje izvirne skladbe. Harmonikar Boris Frank je namreč kmalu po ustanovitvi ansambla začel na veliko komponirati. Zadovoljni Kranjci so bili prvi, ki so igrali predsedniku države Josipu Brozu - Titu za rojstni dan, kasneje pa so nastopali tudi ob drugih slovesnostih. Ko sta se leta 1957 za nekaj časa razšla z Avseniki, sta se Zadovoljnim Kranjcem pridružila tudi pevca Danica Filiplič in Franc Koren, ki sta na povabilo izseljencev iz ansamblom odpotovala na njihovo tritedensko gostovanje po Franciji. Na začetku leta 1959 sta se zasedbi pridružila pevca Greta Ložar in Stojan Vene, pozneje pa je Ložarjevo zamenjala Branka Strgar.

Zadovoljni Kranjci so imeli največje nastope v šotoru v Münchnu​ in ljubljanski Hali Tivoli, kjer jih je poslušalo približno pet tisoč poslušalcev.

S slovensko glasbo po svetu

Gostovali so tudi v Franciji, Avstriji in kot prvi pri nas kasneje tudi v ZDA in Kanadi …​ Po velikem uspehu ansambla so nekateri člani želeli postati poklicni glasbeniki, nekaterim pa to ni bilo všeč, zato je Boris Frank leta 1961 ustanovil svoj ansambel – Ansambel Borisa Franka s svojimi Kranjci. V originalni ekipi pa ga je zamenjal Miki Mihelič. Leta 1973 je umrl trobentar Andrej Osana, ki ga je zamenjal Pavel Oman, kasneje pa Marko Misjak. Je pa glasbeno identiteto Zadovoljnih Kranjcev močno zaznamoval prihod Staneta Mancinija, enega najbolj prepoznavnih pevcev zlatega obdobja slovenske popevke.

Zadovoljni Kranjci so imeli tudi nekaj velikih uspešnic: Gor na gore, Hiš'ca ob cest stoji, Minula so leta, Vrnite se, ptice, Sorško polje … Glasbo sta pisala predvsem Albert Podgornik in Boris Frank, besedila pa Zvonko Čemažar, Tugo Klasinc in Marjan Stare. Dokončno so Zadovoljni Kranjci prenehali delovati leta 1990, zadnje odmevnejše nastope so imeli leta 1987 in 1988. Vodja skupine Albert Podgornik je umrl 6. aprila 1997.