Pravzaprav Slovenci, živeli!, kar dosti damo na prijatelje. V himno jih sicer nismo dali, ker je bilo premalo prostora, je pa Prešeren svojo Zdravljico lepo začel z njimi:

Prijatlji! odrodile

so trte vince nam sladkó …

Naprej pa tako sami veste, kako gre. Fino ga znamo žingati in utapljati vse skrbi ter v potrtih srcih up buditi.

V neki raziskavi so stoletnike, no, jaz še nisem, ampak delam pri tem, spraševali, kaj je najpomembnejše v življenju. Domala vsi so rekli takole: družina in druženje s prijatelji. Vključenost v socialne odnose je ena izmed osnovnih človeških potreb. Zato ni čudno, da Slovenci o prijateljih ne samo pišemo, ampak tudi pojemo. Tako kot na primer Andrej Šifrer.

Za prijatelje si je treba čas vzet',

se poveselit' in kdaj znat' potrpet'.

-

Zadnjič sem po dolgem času srečal soseda Srečka.

»Kako si?« me je vprašal. »Imaš kaj prijateljev, zdaj ko si v penziji?«

Hm, nekaj jih pa res je.

»Jaz jih imam ta hip 3450!« se je ponosno pohvalil.

Ja, seveda. Na facebooku …

Torej. Moj sosed Srečko je moder mož. Zato, ker rad bere. Po kosilu leže na kavč, vzame knjigo v roke in čita, kar je treba prebrati.

Potem, čez pol ure, pride v sobo njegova žena. In kaj vidi: Srečko hrči kot kakšna stara lambreta, knjigo ima pa na nosu. Oziroma na obrazu.

»Hej, možek,« ga skrbno pokrije, »imaš spet 'facebook'?«

Naj pojasnim, če se vas še ni dotaknila digitalizacija. Torej, face je obraz, book je pa knjiga. Razumete? V resnici pa gre za neko spletno pogruntavščino, na katero ljudstvo piše razne modrosti, izkušnje in te stvari. Recimo, kaj so pravkar jedli, pili, kje ravnokar namakajo noge ali kaj jim je tisti hip prišlo na misel in morajo to sporočiti svetu. Tako nekako.

Ima pa ta spletna naprava tudi nekatere zanimive koristi. Recimo, ko se zjutraj zbudim, odprem oči in pogledam, kaj je novega na facebooku, me pričaka neke vrste cingljanje: »Dore, vse naj! Kol'kor kapljic, tol'ko let. In zvrhan koš zdravja!«

Kapljic je tam nekje do sto …

Ampak to še ni vse.

Zadnjič sem takole pregledoval, kaj vse se dogaja med mojim občestvom, in sem zagledal takale sporočila na nekem »zidu«, kot pravijo: »Še na mnoga leta!« Ali pa: »In veliko zdravja!«

Lepo. Težava je bila le v tem, da je moj prijatelj, takšen pravi, ne le trofeja zbiralca »frendov« na facebooku, že več kot leto mrtev. Tisti hip sem nekaj malega celo zaklel, čeprav se to ne spodobi. Ampak, kako naj pa facebook ve, da je moj pravi prijatelj umrl?

Spomladi sem bil znova na pogrebu. Takšni časi so pač. Ko sem šel pogledat na splet, sem ugotovil, da je imel pokojni na facebooku več sto »prijateljev«. Ampak prišli smo le tisti pravi …

-

Na spletnih slovarjih Fran piše o prijatelju takole: »Kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja.«

Takšnih pravih prijateljev je res bolj malo. Še manj pa na tem slovitem facebooku. Tam se pokaže, koliko so (ne)vredna vsa ta virtualna prijateljstva, je nekoč komentiral eden od poznavalcev tega pojava.

Morda je bolje, da se tega digitalnega čudesa sploh ne gremo. Kdo so pravzaprav »prijatelji«, ki se ti zbirajo na tvojem računu? Potem pa ti voščijo »še na mnoga leta« eno ali dve leti po smrti?

Če mene vprašate, je vsa ta digitalna družabna »revolucija« takole na splošno en drekec pekec. Manj ko jo uporabljaš, manj imaš sitnosti, da ne rečem jeze.

Potem je že boljša Srečkova »knjiga na obrazu«. Z digitalnim ministrstvom, z boni (tistih od prejšnje vlade), skladiščenimi prenosniki ali brez njih.

Za prijatelje si je namreč treba čas vzet' …