Ravnokar sem se spravljal k pisanju, ko sem zaslišal znani glas: »Presneti tepci! Banda!«
Ker je šlo za množino, se nisem čutil kdo ve kako prizadetega, čeprav je bila seveda lastnica znanega glasu moja mila soproga. Res me je zanimalo, kdo ji je tokrat padel v oči in ušesa.
Pokukal sem okoli vogala svojega delovnega brloga in ugotovil, da je bila na televizijskem zaslonu med poročili kar pestra zbirka osumljencev. Nekaj je bilo Trumpa, pojavil se je tudi Putin, zatem Janša, pa neki plakati, referendum o kulturnikih, premier Golob, predsednica države, za nameček pa še srbski Vučić in ljubljanski župan. Lepa druščina!
Hm, to se običajno dogaja nekje blizu volitev. Ne mislim na svojo ženo; ta se utegne vznemiriti že ob čem bolj nedolžnem, kot je politika. Recimo ob slovničnih napakah televizijskih novinark. Ampak če pogledamo širše, smo pravzaprav skoraj že pozabili, kdaj smo si nazadnje tako množično brusili politični besednjak.
V časih Miloševića in razpadanja nekdanje države smo postali družba, ki je v docela civilnih pogovorih in govorih, polemikah in prepirih uporabljala največ psihiatričnih in psiholoških izrazov na svetu. Na nekem zborovanju je pač govoril »tisti idiot«, na drugem »kreten«. Seveda pa psihologizacija jezika vedno terja vsaj nekaj posluha za ironiziranje. Tako takrat, kadar nekemu bumbarju na govorniškem odru ali v pisarni rečemo, češ, »ta je pa res genij«, le redko mislimo na njegove morebitne nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Ampak tožil vseeno še nihče ni, če so ga zmerjali z genijem. Pri besedi bedak se seveda to kaj hitro zgodi.
-
A zdaj smo tu, kjer smo. In kje smo? Znana stranka razburja ljudi z referendumom o kulturnikih. Na stojnicah so razobesili plakat, ki je star sedem let, in mamce, ki so hodile mimo, so se obupano križale. Razumljivo. Tudi jaz tu in tam ne razumem sodobne umetnosti, kar je res, je res, ampak zato ne mislim zbirati podpisov za kakšen nov referendum. Še zlasti, če gre za zakon, ki poteka že od leta 1974 in so ga marljivo uporabljale vse vlade. Ampak saj zdaj gre le za bližajoče se volitve, kajne?
Druga, pardon, ista stranka lepi velike oglasne panoje in kriči na mimo vozeče: »Lažejo vam!«
Saj to, da se v tej državi na splošno veliko laže, vemo že zelo dolgo. Tokrat gre očitno za tisto prerekanje, kdo je nekoč znižal pokojnine. Ampak potem se vloge po nemarnem zamenjajo: novinarji mrzlično raziskujejo in preračunavajo, kdo ima sploh prav; slavni upokojenec Rupar na protestih raje poje o čebelicah, resnicoljubni politiki pa lepijo plakate.
-
Pri takšni mineštri morda še najbolj zaleže humor.
Zadnjič sem naletel na star posnetek iz državnega zbora. Leta 2022 je takratni poslanec SDS Marijan Pojbič takole branil svojo vlado: »Povejte mi, lepo prosim, katera vlada je pa naredila tako, da bi bilo za vse dobro?«
Iz ozadja se je zaslišal odgovor slavnega levičarja Kordiša: »Titova!«
In veste, kaj? Pojbič je zardel od vsega hudega, ampak zmerjal pa le ni.
Danes se politiki obkladajo z »notoričnimi lažnivci« in temi rečmi, da niti ne omenjam svetovnega posebneža Donalda. Tudi v njem je nekaj našega duha, saj je vendar poročen s Slovenko.
Potemtakem ni čudno, če nasprotnikom in nasprotnicam takole mimogrede podeljuje psihiatrične diagnoze. In mu je ena od demokratk prav tako strokovno vrnila, da bi res potreboval pomoč. Kakšno, naj pa sam ugane, saj je naš zet …
Pa za konec le še nasvet legendarnega ameriškega pisatelja, humorista in novinarja Marka Twaina: »Nikoli se ne prepirajte z neumnimi ljudmi, potegnili vas bodo na svojo raven in nato premagali z izkušnjami.«
Res, skoraj za znoret.
