Režiser in scenarist Slobodan Maksimović, ki je med drugim posnel izjemno uspešni seriji Mame in Primeri inšpektorja Vrenka ter filma Nevidna roka Adama Smitha in Kapa, je pred petimi leti pod drobnogled vzel Zorana Predina. Nastal je dokumentarec Praslovan, ki odstira večplastno zgodbo o umetniku, ki s svojo glasbo, humorjem in neuklonljivo voljo že desetletja pušča pečat na slovenski in širši glasbeni sceni. Skozi film nas vodijo velikani jugoslovanske glasbene, literarne, filmske in športne scene, kot so Đorđe Balašević, Branko Đurić, Miljenko Jergović, Sašo Hribar, Gabi Novak, Jure Franko, Magnifico, Elvis J. Kurtović, Karpo Godina, Boris Cavazza, Peter Lovšin, Vlado Kreslin in mnogi drugi. Dokumentarec je na Festivalu slovenskega filma osvojil vesno za najboljši film po izboru občinstva, Maksimović pa je za režijo prejel tudi stanovsko nagrado Štigličev pogled. Nad njim so bili navdušeni tudi v Sarajevu, Luksemburgu in Beogradu, zdaj pa prihaja v slovenske kinematografe.
Zakaj ste se odločili posneti dokumentarni film o Zoranu Predinu?
S Predinom se že dolgo poznava. No, sam ga poznam dlje časa kot on mene. Še ko sem živel v Sarajevu, pa tudi nekaj časa v Skopju, sem namreč s svojimi prijatelji poslušal Lačne Franze. Potem pa sem bil v času študija na snemanju kratkega filma kolegice Urše Menart, v katerem je igrala Zoranova žena Barbara. Povedal sem ji, da sem poslušal Lačne Franze, in naslednji dan je prišel podpisan boks zgoščenk Lačnega Franza. S Predinom pa sva se spoznala na praznovanju 60-letnice Košarkarske zveze Slovenije, na katerem sva delala skupaj z Goranom Vojnovićem. Počasi sva se spoznavala in potem sva prišla do ideje, da posnameva dokumentarec. Kreslin in Lovšin sta ga že imela in seveda ga je moral imeti tudi Predin. Ustvarjanje filma mi je bil v velik raziskovalni užitek tako zasebno kot poklicno.
Kaj dela Zorana tako posebnega?
Zame Predina delajo posebnega vztrajnost in strast pri tem, kar počne, izjemno pisanje in izjemna interpretacija njegovih besedil. Njegov način petja me je očaral že na začetku, ko še nisem razumel slovenskih besed, ko sem se naučil slovenskega jezika, pa sem dojel, da še zmeraj pol stvari ne razumem. Enako pravijo tudi drugi sogovorniki v filmu. Predin je tudi zelo iskren in blazno duhovit človek. Je oseba, ki ima in dobre in slabe plati, a je slednjih zagotovo manj in se jih ne sramuje, jih popravi ter gre naprej skozi življenje. Je tudi izjemen družinski človek. Predina je občudovalo ogromno ljudi v prostoru nekdanje Jugoslavije, ob njegovih pesmih se je naučilo tudi veliko besed slovenskega jezika, saj je bil eden redkih glasbenikov iz Slovenije, ki je konstantno vztrajal in nastopal v slovenskem jeziku – vse do približno leta 2014, ko je prepesnil nekatere svoje pesmi. Njegov vpliv na širjenje slovenskega jezika je po mojem skromnem mnenju največji od vseh slovenskih ustvarjalcev, večji od Prešerna in Cankarja. Vsi smo slišali za Cankarja, Prešerna in Lovra Kuharja. Danes marsikdo pozna Žižka, ampak vse to se prevaja. Zoranove pesmi pa se niso prevajale, ampak so ljudje vzeli slovar, ker takrat ni bilo interneta, in prebirali, kaj pomeni katera beseda. Od začetka svoje ustvarjalne poti, torej konec sedemdesetih, začetek osemdesetih let, je namreč opozarjal na vse, kar se dogaja v sistemu, in o tem odkrito govoril. Opazoval je družbo in politično ureditev ter ju skozi svoje pesmi javno kritiziral, kolikor se je to dalo v takratnem času. In to počne še danes.
Film ste ustvarjali pet let. Na kakšen način je nastajal, kako ste izbirali sogovornike?
Takoj na začetku moram izpostaviti dve osebi. Prva je seveda Zoran, ki mi je že na prvem srečanju prinesel svoje črtice po dekadah od sedemdesetih do danes. Druga zelo pomembna oseba je njegova mama, ki je pridno izrezovala časopisne članke in jih zbirala v albume za fotografije ter tako vodila njegov osebni arhiv. Prav tako pa ste pomembni vi, novinarji, ki ste pisali o Zoranu. Iz tega sem sestavil scenarij in dodal še nekaj svojih norosti. Pri sogovornikih pa mi je ogromno svetoval Zoran v smislu, da mi je povedal, kdo so tisti, ki so pomembno vplivali nanj oziroma so mu pomagali na njegovi glasbeni poti, da je prišel do točke, kjer je danes. Mislim, da je živa legenda. In, kot se rad pošali, je poudarek predvsem na živa.
Kako pa je bilo z iskanjem arhivskih posnetkov?
Zoran je imel nekaj materiala pri sebi, šel pa sem tudi v arhive RTV Slovenija. Imel sem veliko srečo, da sem tik pred upokojitvijo naletel na gospo Jožico Hafner, saj je oboževala Zorana in Lačne Franze. Zakopala se je v arhiv in mi skupaj z Janom Skrušnyjem prinesla gore beta materiala. Pregledoval sem ga deset dni, a verjamem, da mi je marsikaj ušlo, da nisem našel vsega, kar me je zanimalo. Ampak mislim, da je to, kar imamo, dovolj. Obstajajo tudi zasebni Zoranovi arhivi, nekaj jih je imel tudi Sašo Hribar, a ti nazadnje niso končali v filmu. Upam, da bodo v tridelni nadaljevanki, ki jo tudi pripravljam za TV Slovenija.
Sodeč po odzivih občinstva na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer ste Praslovana premierno pokazali slovenskemu občinstvu, ste svoje delo opravili z odliko, saj ste dobili nagrado občinstva in kar petminutne stoječe ovacije. Vas je to presenetilo?
Iskreno povedano me je, zato ker je vse skupaj tako dolgo trajalo: pet let snemanja, vmes je bila korona, sedem mesecev v montaži pa še en mesec postprodukcije. Nato pa se je vse odvilo zelo hitro. Najprej so nas izbrali za Sarajevski filmski festival. Pomislil sem, da zato, ker imajo radi Zorana pa ker sem tudi sam iz Sarajeva. Bilo je noro! V odprtem kinu je bilo 650 ljudi. Štirideset dni ni deževalo in seveda je začelo deževati na polovici filma. A se sploh nisem vznemirjal, rekel sem si, da tako mora biti, naj se navlažijo suha tla. Organizator je rekel, da moramo iti pod streho, in vseh 650 ljudi je pol ure hodilo po dežju do druge kinodvorane. Odzivi po filmu so bili krasni, imeli smo stoječe ovacije, morali smo prekiniti aplavz in oditi z odra. V Beogradu se je zgodilo podobno. Za Portorož pa nisem bil prepričan, da bo tako, mislil sem, da bo občinstvo bolj zadržano. Nato pa smo tam poželi največje navdušenje, dobili pa smo tudi nagrado občinstva s povprečno oceno 4,91. Rekli so mi, da še noben film ni dobil tako visoke ocene, in takrat sem pomislil, da smo se ljudi res dotaknili na iskren način. Pred kratkim sva bila z Zoranom tudi v Luksemburgu in tudi tam je bilo evforično. Vsi tisti izobraženi ljudje, ki delajo v evropskih komisijah, so bili navdušeni tako nad filmom kot nad Zoranovim mini koncertom, s katerim jih je počastil. Ne vem sicer, koliko Slovencev in Slovenk bo hotelo iti film pogledat v kino, si pa seveda želim, da bi videli to zgodbo, saj mislim, da je dragocena, da je vredno poslušati njegova besedila in prisluhniti njegovemu razmišljanju, pa tudi če se z njim ne strinjamo. Konec marca in potem aprila bomo imeli premiere po vsej Sloveniji, na njih bova tudi oba z Zoranom. Aprila začnemo distribucijo na Hrvaškem, pogovarjamo se tudi s Srbijo. V Makedoniji bo film na ogled verjetno oktobra. Vsi so zainteresirani, vsi hočejo videti ta film. Moram reči, da sem zelo pozitivno presenečen.
