Je v odnosih v ozadju SDS res tako hudo, da odhodi iz stranke pomenijo dobesedno reševanje v normalno življenje? Če res ne gre zgolj za blef Anžeta Logarja, ga lahko ob ne prav prijetni primerjavi iz zgodovine partijskega absolutizma mirno postavimo ob bok Levu Trockemu, rojenemu Bronštejn, Judu na ozemlju današnje Ukrajine.
Bežal je že Jože Pučnik
Kot je Logar naredil vse, česar si Janez Janša ni nikoli upal – kandidiral za župana Ljubljane, kandidiral za predsednika države, vodil zunanje ministrstvo in lovil koruptivno bančno mafijo s parlamentarno preiskovalno komisijo, tako je Trocki pod Leninom postavil na noge tisto, česar Stalin ne bi nikdar znal, a je znal vse obilno izkoristiti. Trocki je peljal oktobrsko revolucijo, ustanovil Rdečo armado, bil je ljudski komisar za zunanje zadeve in za obrambo, razvil je komunistično ideologijo, ki so jo poimenovali trockizem. Tako Logar kot Trocki Stalinu, ki je nasilno prevzel oblast po Leninovi smrti, potem ko je uničil papirje z Leninovo željo – oporoko, da ga Stalin nikakor ne sme naslediti, sta dala oba vedeti svojima partijskima šefoma, da ju ne nameravata večno gledati od spodaj. Samo medklic: Janša je SDS izpulil iz rok Jožeta Pučnika, ki je natanko vedel, kdo je njegov naslednik, zato je stranko tudi zapustil, kar je osebno povedal dr. Francetu Bučarju na sprehodu po bohinjskih gozdovih, kjer sta se s prijatelji redno sestajala.
Trocki se je podobno kot Logar srečeval z obsedenim prepričanjem šefa, da se spozna na vse – od politike, gospodarstva, vojske do kulture in medijev. Ne samo da se spozna na vse, vse je tudi sam hotel imeti v rokah trenutno madžarski predsednik vlade Viktor Orban, ki je podobno rasel v skromnem družinskem okolju kot Stalin in tudi Janez Janša, kar je tudi sam večkrat poudarjal. Stalin je otroštvo preživel z očetom alkoholikom, kar ga je ojeklenilo (stalin po rusko pomeni »iz jekla«), zato je znal tudi na silo obrniti marsikaj sebi v prid, pri čemer mu življenja ljudi niso bila mar. In tako je Stalinu nenadoma nasproti stal tudi Trocki, ki je naglo ugotovil, za kaj gre, in je zato ušel v tujino. Jasno mu je bilo pač, da ga doma čaka samo strel v glavo, ali če bi živel sedaj, v Putinovih časih – padec z balkona.
V Mehiko je Trocki zbežal v zavetje pri »rdečem« nacionalno slavljenem slikarju Diegu Riveri in njegovi po vsem svetu proslavljeni ženi, slikarki in umetniški duši Fridi Kahlo. Trocki z družino in oba umetnika so se redno srečevali, saj so v glavnem mestu Ciudad de Mexico stanovali blizu skupaj. Kljub varnostnikom je zmagal maščevanja željni Stalin – »plačani« morilec je Trockega pokončal s cepinom za led.
Res je, da so se mnogi spraševali, kako je lahko iz ene najbolj kultiviranih družin izza Bežigrada v Ljubljani zlezel v desno smer Anže Logar, tudi sam sijajno izobražen: oče in mama se ukvarjata s slikarstvom, z igranjem na violončelo je dal jasno vedeti, kam sodijo v SDS tako ljube turbofolk poskočnice, njegov stari oče Slavko Pengov je slikarsko opremil notranjost državnega zbora in Vile Bled. Anže ni javno pokazal, je bil pa jasno razočaran, ko je moral privoliti v zagrnitev dedkovih umetnin v Vili Bled, ko je poleti 2020 Janez Janša tam gostil ameriškega sekretarja Mika Pompea, ki menda ni smel videti prizorov kmeta in delavca v socializmu. Profesorico in takratno dekanko na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sicer za vedno zagrizeno članico stranke SD dr. Metko Tekavčič, je Anže očaral že kot izjemen študent, tako z znanjem kot z vedenjem, zato je tudi rade volje počastila z obiskom njegovo Platformo, iz katere je nedavno nastala stranka Demokrati.
Če upoštevamo Janšev življenjepis, politične ambicije na najvišjo potenco, ljubosumje na vse, ki bi ga lahko presegli, je jasno, da Logarja ni čakala politična bleščava prav na vrhu, kamor si seveda nadvse želi. Res je, da bi stranko Demokrati rad vodil v slogu, o katerem sanjajo vsi mlajši politiki, v maniri pokojnega dr. Janeza Drnovška, ki je, čeprav je že februarja 2008 preminil na Zaplani, sicer takoj za Milanom Kučanom na črni listi Grosupeljčana.
Kaloh spet po nareku
Tudi če je bilo dogovorjeno, da Janša in Logar v javnosti ustvarjata vtis, da nista za skupaj, se je v večnem prvaku SDS, večno bojevitem in sumničavem, naselil črv slutnje, da bo v sicer dogovorjeni prevari sam potegnil kratko. Po vsem zapisanem o Logarju, o njegovi izobrazbi, družini, kultivirani vzgoji in poznavanju časa, ki ga Janša ne razume več, je bilo samo vprašanje, kdaj bo fant stopil v samostojno politično igro. Janezu Janši, ki je dobesedno požiral vse, kar je bilo zapisano o Vladimirju Vauhniku, najbolj genialnem slovenskem diplomatu in vohunu v času Kraljevine Jugoslavije, je bilo takoj pred očmi, da mora na vsak način potisniti med složno druščino okoli Logarja svojega človeka. Evi Irgl tako ali tako nikoli ni povsem zaupal. Podobno so na mestu capljali Jože Tanko, Branko Grims, Danijel Krivec in Franc Breznik. Pred vse je postavil sebi povsem predanega Žana Mahniča, ki že nekaj časa opravlja funkcijo, na katero se kar dobro spozna. Je predsednik ljubiteljev praženega krompirja v Poljanski dolini. Pa je Janša Logarju med »šprikle« skušal potisniti Dejana Kaloha, edinega, ki je osebno iz ust svojega predsednika poslušal lepo predelano verzijo o aferi Patria, ki smo jo sprožili prav v Šepetu, ko smo napovedali Veliki pok. Takrat smo s Finskega dobili podatke, da se ob nakupu osemkolesnikov patria dogajajo milo rečeno nenavadni finančni provizijski prijemi.
Dejan Kaloh je natančno po nareku spisal in izdal knjigo Veliki pok, v kateri je seveda za krivce afere obtožil strice iz ozadja in stranki SDS ne najbolj naklonjene novinarje. Zakaj je torej Kaloh, ki bi moral počasi od znotraj razjedati novo stranko Demokrati, tako pohitel z napadom na Anžeta Logarja, ki ga je skušal raztrgati v več smereh, političnih in osebnih, in ga označil za navadnega pridaniča, ki ga zanima le denar? Tako je najbrž ukazal veliki šef, ki je po ustanovitvi stranke Demokrati naglo ugotovil, da je vrag odnesel šalo. Prek svojih »vauhnikov« je izvohal, da bi se mu ob tesnejšem sodelovanju Anžeta Logarja in predsednice države Nataše Pirc Musar lahko zgodil celo avstrijski scenarij, ko predsednik Alexander Van der Bellen ni podelil mandata za sestavo vlade predsedniku zmagovite stranke na volitvah. Tudi leta 2026 se lahko zgodi, da bo Logar v čakalnici za predsednika vlade, v bližini katere bi se lahko našlo tudi kaj za ambicioznega predsedničinega gospoda Aleša Musarja. Ali pa sta Janša in Logar ugotovila, da sta še vedno premalo prepričljiva v javnosti o medsebojnem sporu in sta pognala v skrajno bedno zaigrani obračun še Dejana Kaloha?!
