Zakaj je bil dosje že skoraj pozabljenega Slovenca Franca Pečarja tako skrbno varovana tajnost, razkrita šele v zadnjem preostalem odstotku dokumentov o preiskavi ameriških obveščevalnih agencij Cia in FBI o umoru nekdanjega predsednika ZDA Johna F. Kennedyja, sicer sina matere Rose Franklin in očeta Josepha Kennedyja, zagrizenega oboževalca Hitlerja? Zadnji odstotek dokumentov je prišel v javnost šele nedavno, in to na posebno zahtevo zdajšnjega predsednika ZDA Donalda Trumpa.
FBI, Cia, partija in Udba
Warrenova komisija (Earl Warren je bil sicer vrhovni sodnik v ZDA) je v dolgih letih namreč delovala v eni od smeri preiskave tudi z izločanjem vseh, ki so prišli v ZDA, službeno ali zasebno, in bi bili lahko sumljivi, kajti številni med njimi so dajali znake, da ne bi imeli nič proti sodelovanju z ameriškimi obveščevalnimi službami. FBI in Cia sta natančno vedeli, da so med ponudniki večinoma dobro izurjeni vohuni, predvsem iz vzhodnega bloka, kjer so med drugimi šolali atentatorje in plačane likvidatorje, kot jih je imela tudi Jugoslavija dovolj na zalogi za obračunavanje s sovražno emigracijo, pobeglimi ustaši, četniki in drugimi jugoslovanskimi kvizlingi.
Na seznamu so bili tudi številni mladi Jugoslovani, ki so dobili različne štipendije za študij v ZDA, med njimi je bila najbolj znana Fulbrightova. Seveda so v tujino lahko šli študirat samo izbranci, največkrat otroci visokih partijskih funkcionarjev, ki so dobili pred odhodom navodila Udbe, ob prihodu v ZDA pa jasno sporočilo ameriških obveščevalnih služb, kako se lahko oddolžijo za štipendijo.
Seveda ni ostalo neopazno, ko je prišel kot predstavnik Intertrada v ZDA Franc Pečar, ki je bil med NOB na pravi strani, po njem pa v razdejani državi fantastičen in izjemno domiseln gospodarstvenik. Na noge je v Ljubljani s »prostovoljci«, nemškimi ujetniki, zaprtimi pripadniki bele garde in tudi kaznovanimi informbirojevci, postavil veličastno tovarno Litostroj, motoriziral Jugoslavijo z mopedi colibri iz koprskega Tomosa ter tudi zavrnil priložnost, da bi postal prvi človek Zastave v Kragujevcu, ki je bila predvsem tovarna orožja in šele nato avtomobilov. Seveda pa je Pečar s svojimi neverjetno uspešnimi poslovnimi podvigi vzbudil silno zavist in prva znamenja sovražnosti med različnimi zaslužnimi prvoborci, partijskimi sekretarji in horukarskimi partizanskimi direktorji, ki so bili prepričani, da od njih pametnejših in sposobnejših ni! Zato so tudi v ZDA vohljali za Pečarjem, kajti Intertrade je bilo eno od petih jugoslovanskih podjetij za mednarodno trgovino, seveda pod strogim nadzorom partije in Udbe, z jasnimi direktivami Beograda.
Franc Pečar se je po dokumentih Warrenove komisije nekako ponudil, da bi sodeloval z ameriškimi obveščevalnimi službami v zameno za pridobitev stalnega prebivališča v ZDA. Dogovorili so se, vendar oblika sodelovanja podrobneje ni znana, jasno je le, da se je Pečar vrnil v Jugoslavijo. S posebno nalogo ali ne, pa ni mogla izvohati niti Udba. Zato so začeli na Pečarja čedalje huje pritiskati. Spravili so se na njegovo hišo ob slovenski obali, do katere je bila speljana nova bela cesta, vrstili so se obtoževanja in preiskave doma, tako temeljite, da so odpirali celo kozarce z marmelado. Z družino je Pečar odšel v Nemčijo, kjer jim je bilo takoj jasno, kako sposobnega človeka so dobili. Naglo so ga postavili na vodilni položaj v težki industriji. Sicer pa o Pečarjevem življenju največ ve in piše njegova hči, zgodovinarka Tamara Griesser Pečar, strogo na desni strani današnje slovenske politike ter preganjalka partizanstva, komunizma, Udbe in partije.
Derlingov Zenica blues
Kot je Franca Pečarja po vojni stisnil v kot in mu zaukazal, naj zgradi in na pot poslovne slave popelje Litostroj, je mogočni Franc Leskošek Luka enako storil z jeseniškim strokovnjakom za termogradnje Alojzom Derlingom. Ukazal mu je, naj gre v Zenico, brez prigovora. Če noče v železarno, bo šel pa v zapor – znameniti KP dom Zenica, o katerem je zasedba Zabranjeno pušenje, v kateri je nekaj časa bas kitaro igral celo režiser svetovne slave Emir Kusturica, prepevala v Zenica bluesu (Hakija, ubila ga čakija …). In je partizan Alojz Derling ob gradnji železarne v Zenici postavil na noge še strokovno vrhunsko podjetje Vatrostalna, ki je kmalu zaslovelo po vsej Evropi, sam pa je z lastnimi izumi izjemno izboljšal Siemens-Martinove peči za pridobivanje jekla iz surovega železa. Takratni minister za težko industrijo v Beogradu Franc Leskošek Luka se je politično enostavno poistovetil z Derlingovimi uspehi, zato ga je tako prikoval v Zenico, da se je Jeseničan po duši in srcu tja preselil z vso svojo družino ter tam ostal do smrti. Za vedno je ostal najbolj spoštovan Slovenec v Bosni in Hercegovini. Vatrostalna je med drugim zgradila 360 metrov visok dimnik termoelektrarne Trbovlje, sedmi najvišji v Evropi, ki še vedno stoji in je zdaj prava turistična atrakcija.
Čeprav oba uspešna v prvih letih najbolj trdega socializma sta tako Franc Pečar kot Alojz Derling natančno vedela, za kaj gre v kapitalizmu, kjer delo brez dobička nima smisla, čeprav so udarniki v tovarnah izdelali na tisoče čevljev ali drugih proizvodov, ki jih seveda nikakor ni bilo mogoče prodati. Le z dobičkom se podjetja po kapitalistično lahko širijo, je bila njuna zasebna filozofija, ki jima jo je potihoma priznavala tudi oblast, saj sicer Derlingu ne bi podelila nekoč tako veličastne nagrade Avnoja. Kar sta onadva natančno vedela pred več kot pol stoletja, zdaj razume tudi Kitajska, še vedno enoumna partijska država.
Tretji iz iste serije, o katerem smo v Šepetu že večkrat pisali, je bil neverjetno sposoben finančni strokovnjak Mirko Šlibar, rojen v Tržiču in pokopan v Vipavski dolini. Čudežno je znal obračati zakonito in nezakonito iz prepovedane trgovine pridobljeni denar za mlado državo Jugoslavijo, da je lahko preživela. Sredstva je znal sijajno vlagati v donosne posle, obenem pa je dovolj nakazoval na partijske in udbovske račune, tako da so ga pustili pri miru. Do dinarja natančno je izplačal tudi dela pri nastajanju tajnega podzemlja, ki si ga je v Kočevskem rogu zamislil Ivan Maček Matija, ki je prav tako nadzoroval poslovanje slovenskih podjetij v italijanskem in avstrijskem zamejstvu, obenem pa strogo nadziral partijski račun v Lihtenštajnu, kamor se je dan po Mačkovi smrti odpeljalo iz Slovenije kar lepo število nekdanjih partijskih in udbovskih funkcionarjev. Zaradi povezav s sinovoma libijskega in iranskega diktatorja, Moamerja Gadafija in Sadama Huseina, ki sta imela na bančnih računih strahotno velike vsote obema državama odtujenega denarja, sta se pri Šlibarju zglasili tako Cia kot FBI. Denar obeh sinov so si na koncu »prijateljsko« razdelili.
Opisali smo le tri slovenske povojne poslovne ase, o katerih se je govorilo tudi po svetu. Brez njih in njim podobnim bi Jugoslavija gagnila že zdavnaj prej. Danes bi bil Mirko Šlibar svetovna finančna osebnost, Alojz Derling zaščitni znak težke industrije, s Francem Pečarjem in nasilno ustavljeno Iskro pa bi nas danes gledal v hrbet tudi Trumpov ljubljenec Elon Musk.
