Kje je cilj pobesnelega slovenskega klerikalizma, o katerem sta v zadnjih mesecih napisala dva daljša časopisna eseja nedvomna poznavalca – karierni diplomat, publicist, politolog in profesor Iztok Simoniti ter filozof, akademik in fenomenolog Tine Hribar. Samo medklic: fenomenologija je gibanje, ki skuša vrniti pomembnost znanosti in kulturi. Gibanje, ki je šlo hudo na živce Simonitijevemu bratu dr. Vasku Simonitiju, ki je bil minister za kulturo v prvi in tretji vladi Janeza Janše ter je odločil, da je kultura dobra samo takrat, kadar prinaša zaslužek.

Ugajanje našim Argentincem

Zoperstavila sta se v slovenski Cerkvi načelniku skrajnega klerikalizma, sedaj že upokojenemu kardinalu dr.

Francu Rodetu, njegovemu iz Argentine uvoženemu skrajno arogantnemu prišleku dr. Andreju Marku Pozniču, župniku v Ihanu (v Goričici pri Ihanu je rojen Tine Hribar), upogljivemu vojaškemu vikarju Jožetu Plutu in povsem vodljivemu ljubljanskemu metropolitu

Stanislavu Zoretu, ki težko pokriva svojo povprečno razgledanost, zato je brez poznavanja diplomatskega jezika na Brezjah tudi izrekel osebni napad na Slovence, češ da so brez boga, da so nagi in ogroženi. Vse skupaj pa je pokrito z varovalnim plaščem stranke SDS. 

V Tarči novembra lani, ki je bila tudi po notranji oceni TVS ena najslabših oddaj, se je načrtovano zgodil nastop desnih jurišnikov Anžeta Logarja, Marka Balažiča, Mateja Tonina in Lojzeta Peterleta. V njej se je spet pojavljala bizarna zgodbica o srečanjih Peterleta z mamicami in strički, ki ga sprašujejo, kdaj bo boljše. V časniku Družina, ki je po Tinetu Hribarju izključno glasilo neodomobranske Nove slovenske zaveze, je Peterletov sin Ožbej televizijski pogovor štirih, ki niso znali povedati nič, označil za »zdravorazumarskega« s pomenljivim zaključkom, da je bilo začutiti naklonjenost celo koalicijskemu predvolilnemu sodelovanju, nekemu novemu Demosu, seveda izključno med njimi z jasno izraženo ambicijo – za prevzem oblasti.

Pravzaprav usodno za Slovenijo – bilo je povsem jasno, da štirje nastopači skupaj z Ožbejevim komentarjem napovedujejo dogajanje, zaradi česar je Lojze Peterle brez pravega razloga izstopil iz stranke NSi, pri čemer predsednik Tonin ni niti trenil. Peterletu je bilo namreč že nakazano mesto predsednika v novi, recimo ji beli stranki. Prav njemu, že pred osamosvojitvijo glasniku v Argentini, da bodo prebegli domobranci in njihove družine v novi Sloveniji deležni vsega, za kar so bili prikrajšani, njihovi preganjalci pa pribiti na kole, ne na križ!

Le nekaj dni po Tarči se je v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani zgodil Rodetov župnik Marko Poznič, ki je v kapeli daroval sveto mašo za vse žrtve in člane neodomobranske Nove slovenske zaveze, ki naj bi prerasla skupaj s stranko SDS, NSi, Logarjevimi Demokrati v predvolilno koalicijo po zgledu Demosa in se potem preimenovala v novo skupno stranko. Samo medklic: istočasno je novomeški škof Andrej Saje v Argentini z množico romarjev iz Slovenije birmal z obljubami najmlajše potomce pobeglih Slovencev v Argentino!

Medtem je argentinski papež v Rimu

Frančišek naklonjeno dovolil zasebni obisk slovenskemu plavalcu »na dolge reke« Martinu Strelu in njegovi novi ženi Mayi Peron, potem pa sprejel še predsednico naše države Natašo Pirc Musar, ji povedal, da je rahlo hud na Izraelce, ravno toliko kot zahteva diplomacija. Istočasno so iz Vatikana na Balkan v Medžugorje sporočili, da prikazovanj Marije ne priznavajo, podelili pa so jim status Nihil obstat, nekakšno dovoljenje za romanje, ki je izjemno priljubljeno tudi pri Slovencih. Posvarili so tudi pred videnji tipa babe Vange in naznanili, da je za takšne pojave odslej pristojen le papež.

Nenavadna pozornost Sloveniji se je, tudi v smislu nove predvolilne koalicije, zgodila ob našem morju, ko sta papeški nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich in murskosoboški škof Peter Štrumpf napovedano prijateljsko obiskala koprskega škofa Jurija Bizjaka v zdravilišču Krke v Strunjanu, kjer je okreval. Izmenjali so si pozdrave, potem pa šok. Bizjak je izvedel, da ga bo zamenjal Štumpf, klerikalni jastreb, ki javno priznava samo heterospolnost in pridiga, da so zaščita pred spolnimi deviacijami edino spovedi, svete maše in redno obhajilo, božje besede, molitev in izročitev sebe Materi Božji. To je treba dati že otrokom od malega in adijo, LGBT, še bolj za LGBTQIA, kar vključuje poleg lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih še interspolne in aspolne osebe.

Za šalo popravili škofa Bizjaka

In kaj je naglavni greh škofa Bizjaka, da je bil zamenjan? Da je vzel pod svoje okrilje seksualnega izprijenca v vrstah duhovščine, razuzdanega patra Ivana Marka Rupnika? Malo morgen! Bil je zamenjan, ker je premalo naredil za rehabilitacijo Rupnika, ki se mora zdaj še vedno preoblečen sprehajati po Trstu ali Opatiji, da ga na naši obali ne bi prepoznali in hudo nalomili!

Kajti slovensko Cerkev pod načelnikom Rodetom niti malo ni pretresla francoska dokumentarna televizijska nadaljevanka v dveh delih, v kateri so duhovniki iz raznih evropskih držav pošteno povedali, da jih ima vsaj devetdeset odstotkov svojo žensko, preostali so pa tako in tako na spisku LGBT. Tega v Sloveniji ni, ni niti pedofilije niti zlorab vernic in nun, torej pater Rupnik ni nič kriv, kajti z njegovo zadevo so si oprali roke tudi v Vatikanu, da ne bi bili še sami deležni neprijetnih vprašanj. Italijanski akademik Marco Pellegrini, profesor renesančne zgodovine v Bergamu, zna sijajno opisati nervozo v Cerkvi, ko se začne zmanjševati število vernikov. Zmanjšanje vernikov jih pač ne skrbi, večji problem je vedno manj denarja v pušicah. Takrat se Cerkev zateče k čudežem, toda le v krajih, kjer imajo oni popolno oblast in kontrolo nad daritvami, ne pa v »nekem« Medžugorju, kjer je vatikanska komisija ugotovila, da največ denarja pohopsajo lokalni prevaranti.

Podobno pisanje v verskem časopisu je nenadkriljivo uspelo tudi našemu upokojenemu celjskemu škofu Stanislavu Lipovšku, ko je razložil večno rahlo sporno prodajanje odpustkov, ki, če verjamete ali ne, prinašajo izjemne zaslužke. Zato je razložil, da so pod določenimi pogoji lahko odpustki tudi duhovni davki tudi za pokojnike, ki niso takoj smeli potrkati na vrata svetega Petra v nebesih, pač pa so obtičali v vicah ali, bog ne daj, celo v peklu. Zato je pač potrebno malo več za odpustke, kar lahko pomeni celo selitev v Schellenburgovo palačo v nebesih!

In del tega z vseh vetrov nakopanega denarja naj bi šel tudi za novo slovensko predvolilno koalicijo, ki bo seveda zmagala na volitvah in ji niti slučajno ne bo težko iz državne blagajne vrniti sponzorskih sredstev. O desni koaliciji je že natanko obveščen Vatikan, ki se povsem zanese na kardinala v pokoju Franca Rodeta, da jo bo izpeljal do kraja, zato so že v pripravljenosti zgodovinarji Jože Dežman, Stane Granda, Jože Možina, Rosvita Pesek in številna druščina sodelavcev, zlasti iz Argentine, ki povsem soglašajo, da bi nova velika desna stranka nosila ime Domos, dom braneča stranka. Tudi novi ameriški predsednik, slovenski zet, je že obveščen!