Nikogaršnja skrb ali namerno prikrivanje, ker se enostavno sploh ne ve, kdo so v ozadju, poleg države Slovenije, pravi in prikriti lastniki Nove Ljubljanske banke. Predsednik uprave Blaž Brodnjak je v večni dilemi, ali bi deloval v nacionalnem interesu in zadržal banko kot slovensko s sedežem v paradni stolpnici sredi glavnega mesta, kar je bil tudi osnovni državotvorni namen ustanoviteljev Ljubljanske banke leta 1955, ali pa povsem prisluhnil tujim solastnikom NLB, ki jih zanima samo dobiček, ki zato zahtevajo, da naj bi šla tudi stolpnica v prodajo.

Bo pometala nova guvernerka?

Končna ambicija tujih lastnikov NLB je še bolj spodbujati že nakazane ambicije Brodnjaka in ga potisniti na mesto predsednika vlade ter si potem dokončno razdeliti Slovenijo. Srbi, Hrvati in Američani so zanesljivo solastniki NLB, ki jim naša država ni več pomembno območje poslovanja, saj so ga večinsko že preselili v Srbijo, Makedonijo in Črno goro. Nasproti NLB stoji »ruska« banka, madžarska OTP, ki je trenutno največja banka v Sloveniji. OTP banka strumno stoji za madžarsko naftno družbo MOL, ki ima po nakupu prodajnih servisov OMV Slovenija neustavljiv namen kupiti še Petrol, pa naj stane, kolikor hoče. Seveda na veliko veselje znanih slovenskih posameznikov solastnikov Petrola, med katerimi sta najbolj znana šesti na lestvici najbogatejših Slovencev Dari Južna in nekdanji minister za gospodarstvo v vladi Janeza Janše, Brežičan Andrej Vizjak.

Zanimivo, da si Srbi, podobno, kot je Orbanova banka OTP pohopsala SKB in Novo Kreditno banko Maribor, želijo prevzeti NLB. Celo več, z dovolj zajetnim lastništvom v NLB bi v Slovenijo radi preselili sedeže svojih korporacij tudi največji srbski finančni moguli, kajti večina jih je že rahlo naveličana stalnih poslovnih spletk predsednika vlade Republike Srbije Aleksandra Vučića, ki ima svojo državo pač za zasebno zabavo. Prvi je Miroslav Mišković, sicer prijatelj župana »najlepšega mesta na svetu« Zorana Jankovića, ki mu ob imenu radi pripišejo, da je oligarh, poslovni magnat, milijarder in lastnik mogočnega Delta Holdinga, ki je že investitor v nove hotele v Ljubljani, bil pa je tudi med kupci Mercatorja. Drugi, ki bi postal večji lastnik NLB, je Miodrag Kostić, lastnik hotela Palace in solastnik letališča v Portorožu, njegova je že Gorenjska banka, z NLB pa je tekmoval pri nakupu avstrijske banke Addiko, ki obvladuje celotno nekdanjo Jugo razen Kosova. Pri nakupu Addika pa je pokazal za bančništvo velik interes tudi tretji srbski poslovni mogočnež Davor Macura. Bo za zdaj še kandidatki za novo guvernerko Banke Slovenija uspelo spraviti naše bančništvo vsaj na najnižjo zeleno vejo?

Damir Črnčec tudi mornar

Evropska unija si sicer ne beli glave s poslovnim in posebno bančnim vedenjem Slovenije, pač pa je naša država že nekaj časa blizu središča dogajanju v Natu v Bruslju tudi pod novim generalnim sekretarjem pakta, Dancem Markom Ruttejem, o čemer se pri nas enostavno nihče ne upa spregovoriti, čeprav je moto Nata »Animus in consulendo liber« ali po naše »V premišljevanju svoboden duh«. Ni naključje, da donedavna tudi resna kandidatka za generalno sekretarko Nata, vzgojena v družini s strogo vojaško disciplino, sicer ponovno izvoljena na čelo evropske komisije Ursula von der Leyen vedno tako marljivo treplja in objema našega predsednika vlade Roberta Goloba.

Generalštabu severnoatlantskega pakta je popolnoma jasno, da ima vojna v Ukrajini za Moskvo samo dva izhoda, nobeden od njiju pa se, glede na sedanje okoliščine, ne bo zgodil kmalu. Prvi je tihi pristanek Kijeva, da se odmeri ozemlje Ukrajine, ki bo postalo rusko, in javni podpis, da Ukrajina sicer lahko prijateljuje z Natom, družinsko pa se z njim nikdar ne poveže. Drugi izhod, ki je ves čas v igri kot grožnja, pa je, da Rusi uporabijo zadnje orožje, se žal ve, katero. Z njim pa ne bodo šarili na svojem pragu, v Ukrajini ali obmejnim ali bližnjim državam, ker bi tako lahko ogrozili tudi sebe. Poslati zastrašujoč izstrelek nekam proti skrajnemu zahodu Evrope ali celo na britansko otočje bi pomenilo hkrati lekcijo Ameriki in EU. To pa bi pomenilo (bog ne daj, da bi Vladimirju Putinu kaj takšnega padlo na pamet!) tudi začetek vojaškega obračuna med Ameriko, Natom in delom EU, kajti nekaj »višegrajcev« z Orbanom na čelu in verjetno tudi Aleksandrom Vučićem ob strani bi najbolj verjetno pristopilo na stran Rusije. Da se v ozadju vojaške Evrope dogaja že marsikaj, je jasno tudi v Nemčiji, kjer jih sicer skrbi padec avtomobilske industrije, zato pa s polno paro že delajo stare in nove tovarne oborožitvene industrije, Nato v Bruslju pa tudi končuje načrte o organizaciji prave evropske vojske.

In v trenutku, ko bi Putin potegnil najbolj noro vojaško potezo, bi se jasno pokazalo, ali je Janez Janša vedel, zakaj se mu je začel dobrikati Viktor Orban, potem ko so Madžari nedolžno vstopili v manjšinski nogomet v Lendavi, bolj zares podprli volitve in medije SDS, potem pa pokazali povsem jasne namene, več kot očitno domišljene v Moskvi, ko so javno najavili željo – sofinanciranje vrhunsko projektiranega drugega tira od Divače do Kopra in jasne namene, da bi postal (vsaj) del Luke Koper njihov. Oboje so hoteli tudi Avstrijci, ki pa so se naglo umaknili, ko je prišlo opozorilo iz Bruslja, s samega vrha Nata: drugi tir in Luka Koper sta nedotakljiva, saj sta njuna gradnja in širitev pomolov delež, ki ga Slovenija prispeva Natu. Pakt namreč natanko ve, da je bilo že med drugo svetovno vojno tako Winstonu Churchillu kot ameriškim generalom jasno, da je za vsako vojno v Evropi strateško daleč najpomembnejši vstop vojske in gromozanske vojaške opreme skozi Postojnska vrata, Luka Koper pa je najprikladnejše transportno pristanišče, ki se ga da z lahkoto varovati. Drugi tir je hkrati še edini košček elektrificirane železnice, ki manjka do madžarsko slovenske meje, do možnega neposrednega ruskega zavezništva. Tudi zaradi možnega mogočnega premika po železnici je ministrica za promet Alenka Bratušek že napovedala, da bo treba pohiteti z »dvotirnostjo« drugega tira.

Ko je nedavno državni sekretar ministrstva za obrambo, tudi svetovalec iz ozadja v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba, sicer Medžimurec z omejenim znanjem o pomorstvu Damir Črnčec, razodel, kje v Kopru se bo zgradil vojaški pomol, je bilo na dlani, kaj se dogaja. Že ob odobreni nameri, da se v Luki Koper zgradi pristajalni terminal za največje potniške križarke, je z drugimi besedami pomenilo tudi zagotovitev varnega pristajanja za velike vojne ladje. Četudi je bila najava gradnje vojaškega pomola Črnčečev funkcionarski privilegij, pa se da razbrati med vrsticami, da mu je bilo že davno pred prestopom iz SDS k Marjanu Šarcu in kasneje k Robertu Golobu namignjeno, da bi njegova marljivost lahko lepega dne pomenila njegov premik bližje k odločevalcem v Natu …