Pravzaprav niti ne vem, koliko časa sem preždel v kuhinji. Morda dve uri ali pa še več. Se pravi, nisem preždel, ampak sem kuhal. S preudarkom in brez panike. Jaz sem nekakšen kuharski Zoran Predin. V mislih imam njegov zamišljeni način govorjenja, ne petja, jasno.
Toda v nekem trenutku sem se le zavedel, da se žena nad menoj (no, to je le logistična prispodoba, kajti kuhinjo imamo napol v kleti, dnevno sobo pa v pritličju) morda dolgočasi in ugiba, kaj počne možek. Možek, to sem jaz!
»No, mila soproga, a si kaj huda, ker te toliko časa tako rekoč zanemarjam?« sem pokukal s stopnic.
Zvonko se je zasmejala in reševala naprej svoje križanke.
Ampak zamislite si, da bi žena to mojo domislico zaupala kateri od prijateljic. In bi to slišal, ne vem sicer, kako, kakšen dobavitelj novic na tračarskem portalu. Pa bi brali: »Znani Dore iz znane vasice ima nenavadno čudne odnose z ženo. Po cele ure se skriva pred njo, ona pa ne ve, kaj bi. Nekateri viri poročajo, da so to pričakovali, saj je Tomažič že ves čas malo 'poseben'.«
Ja, to bi se lepo bralo. Tako nekako, kot se je pred časom zgodilo bivšemu sosedu Srečku. Nekega dne je planil v naš domači bife in že od daleč mahal z nekim časopisom. »Ste videli, porkaduš, kakšna svinjarija? Kako morejo tiskati takšne packarije?«
Tipično hinavsko stališče. Najprej kupi, ker vidi bombastične naslove, prebere, potem se pa zgraža. Na tem temelji vsa čarovnija, da ne rečemo biznis. Kdo je koga in zakaj – to gre med Slovenci daleč najbolj v promet.
-
Zadnje čase se novi modi prilagajo tudi televizijci. Pred tedni je predsednik vlade za naslednji dan resda malo po otročje napovedal veselo novico. Nato se je izkazalo, da je imel v mislih nakup gromozanskega računalnika, ki bo Slovenijo preplavil s tako imenovano umetno inteligenco. S človeško pametjo nam namreč ne gre najbolje.
In kako so komercialci predstavili to novico? Kaj ni bila takšna napoved populizem, so v uvodu poročil spraševali strokovnjake. Ja, je, so rekli. In tako naprej.
Šele po desetih minutah so povedali, za kaj je sploh šlo.
In za kaj je šlo? Pred kratkim so na Popu odslovili dolgoletno urednico, zdaj so pa že rezultati: gledalci (in opozicija) so se ob poročilih prisrčno hihitali. Kaj šele bo …
Pa mislite, da je branje o tragedijah kaj bistveno drugačnega?
Zakaj ljudje tako radi berejo o tujih nesrečah? Zato, ker se ob tem nekoliko bolje počutijo: »Ah, hvalabogu, ker se to ni zgodilo meni …«
In kako se to stopnjuje? »Je pa že bolje, da se je pripetilo tistemu, ki je v časopisu, kot meni.«
Pa smo tam. Še korakec in bi temu lahko rekli privoščljivost. Nič manj kot pri »rumenih svinjarijah«. »Prav mu je, zakaj je pa tako uspešen in bogat. Kar naj jo vlačijo po medijih, zakaj je pa tako čedna in vitka, pujsa nemarna!«
-
Povedal sem vam najbrž že o znancu, eni takšni dobri duši, ki mi je vedno govoril, da bi si moral kdo izmisliti časopis, ki bi objavljal samo dobre novice. Brez afer in ribarij. Če bi se zgodila prometna nesreča, bi na primer zapisali: oh, smola, tale nezgoda, ampak kako lepo, da se ni zgodilo še kaj hujšega! Opevali bi pridne in modre, prijazne in ustvarjalne.
Sem mu rekel, da je čisto navaden sanjač. Pa ne zato, ker se takšnega medija ne bi dalo sestaviti, temveč zato, ker bi ga kupilo premalo ljudi, da bi se splačalo. Nevoščljivost in privoščljivost se namreč lepše tržita kot navadna dobrota in pozitivne misli.
Takšni smo in takšni bomo najbrž tudi ostali.
Razen mene. Včeraj sem povabil milo soprogo, naj se mi pridruži v kuhinji. Pa je rekla, da raje ne, ker bi jo motil z ropotanjem loncev.
Tako, da se ve!
