V neokrnjena prostranstva sibirske divjine gledalca vabi zgodba o nepričakovanem, a zato toliko pristnejšem prijateljstvu med dvema docela različnima moškima. Sovjetski raziskovalec in geodet Vladimir Arsenjev na topografski ekspediciji naleti na Dersuja Uzalo, izkušenega lovca in pripadnika staroselskega ljudstva Nanajcev, ki v popolnem sozvočju z naravo živi lovsko-nabiralniško življenje. Med možakoma ob medsebojnem spoštovanju, empatiji in nesebičnosti vznikne presenetljivo vseživljenjsko prijateljstvo. Film velja za eno najpomembnejših del v kritiško izjemno cenjenem opusu japonskega režiserja Akire Kurosave (1910–1998) in je leta 1976 prejel oskarja za najboljši tujejezični film.

Resnična zgodba

Če globus zavrtite daleč proti vzhodu, do tja, kjer se evrazijska celina konča in se začne Ohotsko morje, boste na ruskem Daljnem vzhodu ob meji s Kitajsko našli ogromno redko poseljeno območje, kjer še danes živi okoli deset tisoč Nanajcev. Ljudstvo, ki je genetsko blizu ameriškim staroselcem, je v preteklosti živelo nomadsko življenje ob rekah Amur in Usuri, kjer so se preživljali predvsem z ribolovom, lovom in nabiralništvom. Njihova kultura je globoko povezana z naravo, katere v nasprotju s sodobnim človekom ne vidijo kot nekaj, kar se izkorišča, ampak kot ključno zaveznico, s katero se lepo ravna in sodeluje. O življenju in navadah prebivalcev teh odročnih krajev, kjer zime trajajo po šest do osem mesecev, poletja pa predstavljajo nekajtedensko obdobje, ko se nočne temperature ne spustijo pod ledišče, se je na svojih ekspedicijah poučil Vladimir Arsenjev, kartograf iz Sankt Peterburga. Na ekspediciji v porečje reke Usuri je v divjini spoznal Dersuja Uzalo, priletnega lokalca, izjemno izurjenega v tehnikah preživetja v naravi, ki je privolil v to, da bo odpravi pomagal. Z Arsenjevom sta si bila takoj vzajemno naklonjena, vojaki pa so ga imeli za skrajno čudaškega divjaka, a je zaničevanje hitro zamenjalo spoštovanje, ko jih je Dersu Uzala rešil gotove smrti. Pri kartiranju neprijaznega območja, ki ga zaznamujejo gosti tajga gozdovi, divje in velikanske reke ter neprehodna močvirja, bi se ekspedicija brez nekoga, kot je bil Dersu Uzala, hitro končala. Tako pa je trajala polnih pet let in ob njenem uspešnem zaključku je Arsenjev prijatelja povabil s seboj v mesto, saj so se Uzali zaradi slabšanja vida manjšale možnosti preživetja v divjini. Uzala je ponudbo zavrnil, saj si kot človek, ki je vse življenje preživel v gozdu, ni mogel predstavljati življenja v civilizaciji.

Njune poti so se ponovno srečale po nekaj letih, ko je Arsenjev vodil novo raziskovalno odpravo na tem območju. Dersu Uzala je prišlekom vnovič priskočil na pomoč in ob neki priložnosti celo tvegal svoje življenje, da je rešil Arsenjeva. Ta je prijatelja še enkrat povabil k sebi v mesto, saj je bil ostareli in iztrošeni Uzala vse težje kos izzivom nomadskega življenja. Toda po kratkem bivanju v mestu je Uzala spoznal, da nič, kar ga lahko doleti v naravi, ne more biti tako mukotrpno, kot je življenje v civilizaciji. Ob dejstvu, da v sodobnem svetu ne more preživeti, saj so znanja in spretnosti, ki so v divjini neprecenljive, v mestnem okolju povsem neuporabne, se odloči za vrnitev domov. Arsenjev mu ob slovesu podari drago puško, da bi si z njo izboljšal možnosti preživetja, a je bilo ravno to bogato darilo na koncu vzrok njegove smrti: na poti med domače gozdove so ga zaradi bleščeče puške ustrelili tatovi.

Od uspeha do ustvarjalne krize

Arsenjev je o svojih odpravah napisal več knjig, največ pozornosti pa je bila deležna prav ta, ki je izšla leta 1923 in je popisovala sobivanje in prijateljstvo z Dersujem Uzalo. Knjiga spominov na raziskovanje Daljnega vzhoda ter prijateljstvo med mestnim človekom in nomadom je kmalu po izidu prišla tudi v roke Japonca Akire Kurosave, ki je takoj začutil, da gre zgodbo, po kateri je vredno posneti film. Toda v tistem času se je šele uveljavljal v svetu filma in si s prvimi projekti ustvarjal ime. V štiridesetih letih je kot režiser zaslovel na domačih tleh, v petdesetih pa je sledil še mednarodni uspeh: za film Rašomon je prejel več nagrad, vključno z oskarjem za najboljši tujejezični film. Sledilo je več uspešnic s samurajsko tematiko, med njimi tudi mojstrovina Sedem samurajev, ki velja za enega najboljših japonskih filmov vseh časov. Po številnih uspehih je v drugi polovici šestdesetih let sledilo temačno obdobje, v katerem so vsi filmi, ki jih je posnel, pristali med polomijami. Klavrno ero je leta 1970 kronal s filmom Dodeskaden, za katerega je vzel hipoteko na hišo in vanj vložil vse prihranke – in vse izgubil. Ob ustvarjalni krizi se je razbohotila še huda depresija, kar ga je vodilo v poskus samomora.

Rešilna bilka iz Kremlja

Ko je vse kazalo, da je njegova režiserska kariera končana, je prišlo povabilo iz Sovjetske zveze. Moskovski studio Mosfilm ga je po direktivi iz Kremlja želel najeti kot režiserja za filmsko adaptacijo katere od ruskih literarnih klasik, s katero bi promovirali Sibirijo. Ponudba je bila na prvi pogled zares nenavadna, a poznavalci dotedanjega Kurosavovega dela vedo, da je režiser od otroštva gojil močno naklonjenost do ruske literature, kar se je odražalo v njegovih filmih. In ni ostalo spregledano pri sovjetski oblasti. Kurosavova namera, da posname film po knjigi Dersu Uzala, je kljub temu vse presenetila, saj ni nihče pričakoval, da onkraj meja Sovjetske zveze sploh kdo pozna to zgodbo. Režiser pa je v njej videl priložnost za ustvarjanje filma, ki bi se tematsko in vizualno razlikoval od vseh njegovih prejšnjih del.

Oblasti so filmski ekipi odobrile enoletno bivanje v odročnih predelih ruskega Daljnega vzhoda, saj je bilo tako za studio kot Kurosavo ključno, da je film kar se da pristen. Glavno vlogo je prevzel Jurij Solomin, znan ruski igralec, ki je večinoma nastopal v vlogah oficirjev, po igralski karieri pa je pristal v politiki in eno leto celo vodil ministrstvo za kulturo. Iskanje igralca, ki bi prepričljivo upodobil Dersuja Uzalo, pa je bilo precej zahtevnejše in dolgotrajnejše. Dobrohotnega nomada je naposled odigral Maksim Munzuk iz Tuve, avtonomne sibirske republike na meji z Mongolijo. Prav njegova upodobitev Dersuja Uzale je bila ena ključnih za velik mednarodni uspeh. V filmu, ki se gleda kot oda neokrnjeni naravi in preprostemu, a pristnemu načinu življenja, je Kurosava iz narave naredil tretjo, nič manj pomembno protagonistko. Podobe prelepe divjine v kontrastu z neizbežno in uničujočo modernizacijo spodbujajo premislek o minljivosti in človekovem mestu v svetu, ki se nenehno spreminja.