Igralec, pisec, fotograf, urednik, novinar ter likovni in plesni kritik, v zadnjem času pa predvsem režiser Niko Goršič je pred kratkim dopolnil 82 let. Še vedno je v odlični formi in na tekočem s kulturno produkcijo doma in po svetu. Ni pa le njen občudovalec in ljubitelj, ampak jo tudi soustvarja, v zadnjem času predvsem kot režiser na kulturni paraleli od Slovenije do Hrvaške, Črne gore, Makedonije, Slovaške in Bolgarije. Ker se vse življenje ukvarja z alternativo v gledališču po vsem svetu, se tudi sam počuti v Sloveniji kot paralelni umetnik – kakršna je bila tudi usoda njegovega matičnega Slovenskega mladinskega gledališča. O vsestranskem ustvarjalcu so pred kratkim na malih ekranih predvajali dokumentarni film Niko, Niko: 10.000 korakov, poimenovan po Goršičevi umetniški akciji iz časa korone, ko je na spletu našel aplikacijo za Pot v središče Zemlje in po njej aprila 2020 začel pešačiti. Vsak dan je naredil deset kilometrov in po 42 mesecih dosegel svoj cilj.
Do upokojitve leta 2007 ste bili član Slovenskega mladinskega gledališča. Prišli ste tako rekoč v otroški teater, ki se je razvil v postdramsko, tudi zelo mednarodno uspešno gledališče. Kako se je to zgodilo?
Ko sem leta 1965 prišel v Slovensko mladinsko gledališče, ki ga je vodil pesnik Tone Pavček, je bilo to njegovo resnično srečno obdobje. To je bilo otroško gledališče v pravem pomenu besede in konkurenčno vsem v takratni Jugoslaviji. Pavček je spodbudil celo vrsto piscev, da so pisali igre za otroke, in tako je nastal kup dobrih otroških predstav. Moja prva vloga v tem gledališču je bila vloga stražarja v Cesarjevem slavčku. Sem pa tudi prvi igralec, ki mu je kakšna strokovna žirija podelila nagrado za otroško vlogo. To je bilo leta 1976 na Borštnikovem srečanju za vlogo Profesorja v predstavi Pavliha in Mica. Gledališče za otroke je bilo podcenjeno, čeprav so ga ustvarjali izjemni igralci. In iz tega je mogoče tudi izšla naša želja, da v gledališču ustvarimo nekaj več. To se je po naključju zgodilo leta 1975 s predstavo Žrtve mode bum-bum. Bila je 30-obletnica osvoboditve Jugoslavije in vsa gledališča so imela nalogo, da to počastijo. V upravno-programskem odboru gledališča, bil je čas samoupravljanja, sem direktorju Dominiku Smoletu predlagal Dušana Jovanovića, ki je bil moj sošolec na akademiji in takrat verjetno najbolj znani jugoslovanski režiser in pisec. S to predstavo smo prvič okusili, da lahko tudi majhen igralski ansambel poseže v mednarodni prostor.
Kot igralec in režiser ste gostovali v 34 državah po vsem svetu. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Zagotovo gostovanje v času osamosvajanja Slovenije. Premalo se ve, da je v tem času postalo slovensko gledališče mednarodni fenomen s Šeherezado Iva Svetine in v režiji Tomaža Pandurja, Dramskim observatorijem Dragana Živadinova ter Odisejem in sinom ali Svetom in domom Vena Tauferja v režiji Vita Tauferja. V tistih desetih dneh vojne smo s Slovenskim mladinskim gledališčem gostovali na takrat treh največjih festivalih: na nemškem Teater der Welt v Essnu, v francoskem Grenoblu in potem še v Ciudadu de Mexicu v Južni Ameriki. 27. junija, dan po napadu na Slovenijo, smo igralci pred nemškimi novinarji v Essnu prebrali svojo protestno izjavo. Nedvomno je bila to prva izjava umetnikov. Mislite, da se bodo tega spomnili v muzeju osamosvojitve? Pa še anekdota iz leta 1998. Gostovali smo na festivalu v Kolumbiji v Bogoti s predstavo Matjaža Pograjca Mesto, kjer nisem bil po predlogi Žanine Mirčevske. Po generalki smo si v kiosku privoščili kolumbijske »čevapčiče«. Meso je bilo izredno okusno, zato smo vprašali, kaj je to, in so nam pojasnili, da smo jedli nutrije. Pograjc je takoj naročil še eno porcijo. Kako različne so kulture. V nekaterih imajo nutrije za izredno okusno meso, pri nas pa o njih govorimo kot o podganah. Tudi ni nič čudnega, da nimamo nobelovcev med literati. Gabriel García Márquez je namreč rad jedel nutrije.
Zadnjo gledališko vlogo, Trockega, ste igrali leta 2022 ob svoji 80-letnici v predstavi Soap opera po romanu Idiot Dostojevskega v režiji Marka Čeha v gledališču Glej. Ste s tem zaključili?
Nikoli ne reci nikoli. Imam pa zdaj raje režijo. Ugotovil sem namreč, da je to mnogo lažje. Na srečo v tujini ne vedo, koliko sem star, saj tam režiserji mojih let ne delajo. V Sloveniji bom sodeloval pri avtorskem projektu sijajne igralke Mirel Knez Macbethova žena in jaz. Režiral pa bom tudi v Skopju.
Mnogim ste se vtisnili v spomin tudi s svojim glasom, saj ste sinhronizirali številne risanke in filme.
To še vedno počnem. Letos bodo v Sloveniji vrteli celovečerni mednarodni animirani film Zgodbe iz čarobnega vrta, ki so ga predstavili tudi na nedavnem Berlinalu v tekmovalnem programu Generation Kplus 75. Leta 1976 pa sem sinhroniziral prvo risanko pri nas, Simon v deželi risb s kredo, na TV Slovenija z režiserjem Jožetom Voznyjem. Do danes se je zvrstilo na desetine vlog. Na ulicah in v lokalih me spominjajo na eno zadnjih: Tabalugo, strašnega sneženega možica. Potem pa je sledila tudi cela vrsta režij. Producenti iz tujine so bili zelo zadovoljni.
Devetnajstega marca ste dopolnili 82 let. Kaj počnete, da ste v tako dobri kondiciji?
Ne vem, nekaj je zagotovo tudi v genih. Mama Ivanka je dočakala 90 let, oče Alojz pa 100. Odločil sem se, da bom živel do 93. leta, in verjamem, da se to zapiše v možgane. Po mojem mnenju je razlog tudi to, da mi nikoli v življenju ni bilo dolgčas. Že v mladosti sem obiskoval številne dejavnosti. Kar 14 let sem hodil v glasbeno šolo. Najprej sem pet let igral violino, po tem, ko sem slišal Louisa Armstronga, tri leta trobento, saj sem bil prepričan, da bom nekoč igral z njim – celo spremenil sem svoje ime v Nick Upper – zatem pa šest let solo petja, saj naj bi postal operni pevec. Vsi so tudi pričakovali, da bom slikar, tako kot moj stric France Mihelič. A ko sem v ljubljanski Drami 18. decembra 1959 videl igrati Staneta Severja v predstavi Dvanajst porotnikov, sem se odločil postati igralec. Že s 17 leti sem bil tudi načelnik taborniške družine Sivi volkovi odreda Bičkova skala, v kateri je bilo 150 članov. Študiral sem tudi umetnostno zgodovino. Pisal pesmi. Kot gimnazijec sem dve leti raznašal mleko. Ko je iz Slovenskega poročevalca nastalo Delo, pa sem raznašal časopis, tako da imam štiri leta delovne dobe tudi v časopisnem podjetju Delo. Med drugim sem prehodil Slovensko planinsko pot. Že od akademije naprej pa sledim svoji mantri 4 krat 100, ki mi večinoma uspeva. To pomeni, da letno preberem 100 knjig in si pogledam 100 filmov, 100 predstav in 100 razstav.
Kako ocenjujete našo zdajšnjo umetniško, predvsem gledališko sceno?
Sodobna slovenska umetnost danes je konkurenčna pri vseh zvrsteh. Naše gledališče se lahko kosa z najmočnejšimi nacijami, kot so Francozi, Nemci, Angleži, Rusi, Američani … To so države, ki vanj vlagajo po desetkrat ali stokrat več denarja. Na festivalih nikakor ne morejo razumeti, v čem je naša moč. Odgovor je v stalnih igralskih ansamblih. Sam pa ne morem razumeti, zakaj naša država ne posveča pozornosti izvozu naše umetnosti. Tisto, česar imaš veliko, izvažaš.
