Štirideset let mineva, odkar je premiero doživel film Bounty, naslovljen po znameniti ladji, na kateri je pred 235 leti prišlo do najbolj razvpitega upora v zgodovini pomorstva. Resnična zgodba o prevratniških mornarjih, ki so svojega kapitana brcnili z ladje in ga v majhnem čolničku pustili sredi oceana, je navdihnila številne ustvarjalce, ki so napisali več knjig, naslikali mnogo umetniških del in posneli številne dokumentarne filme, televizijske serije ter več celovečercev. Med bolj znane filme sodita tisti iz leta 1935 s Clarkom Gablom in različica iz leta 1962, v kateri je blestel Marlon Brando. Oba sta nastala na podlagi istega romana, kar pa ne velja za film, ki letos praznuje 40 let in velja za najbolj resnicoljubno upodobitev dogodkov.
Začetki globalizacije
Ko je britanski dvor proti koncu 18. stoletja iskal načine, kako še učinkoviteje izkoriščati naravne danosti dežel, ki jih je koloniziral, se je soočal s čedalje večjo težavo, ki jo najbolje ponazarja rek, da prazna vreča ne stoji pokonci. Za delo na plantažah karibskih otokov so namreč iz Afrike pripeljali več sužnjev, kot jih je bilo mogoče nahraniti, zaradi česar se je kolonizator začenjal bati najhujšega: ne stradanja, pač pa upada dobička. Joseph Banks, bogat britanski veleposestnik in botanik, ki je na ekspedicijah Jamesa Cooka popisal nešteto dotlej neznanih rastlinskih vrst, je oblastem predlagal način, kako nahraniti sužnje in poskrbeti, da ne pride do črnega scenarija. Rešitev, ki je bila povsem v duhu izkoriščevalske narave imperija in jo nekateri označujejo za začetek globalizacije, je vključevala ekspedicijo na tihomorski otok Tahiti in presaditev tam uspevajoče rastline kruhovec na karibske otoke. Kruhovec je namreč rastlina, katere visokokalorični plod velja za superživilo, uživa pa se ga lahko pečenega, ocvrtega, kuhanega ali celo zmelje v moko. Na podlagi svojih poprejšnjih raziskav je Banks domneval, da bi drevo lahko uspevalo tudi na Karibih, ki so bili v tistem času znani kot Zahodnoindijski otoki – ime, ki jim ga je v svoji zablodi nadel Krištof Kolumb.
Dolga in zahtevna plovba
Stekle so priprave na dolgo ekspedicijo z Britanskega otočja na Tahiti, otoček sredi Tihega oceana, ki ga je na globusu najti približno na pol poti med Južno Ameriko in Avstralijo. Za kapitana je bil izbran William Bligh, 33-letnik, ki je pred tem izkušnje nabiral pod poveljstvom Jamesa Cooka. Oblasti so mu dodelile ladjo HMS Bounty, ki je bila posebej predelana za namene ekspedicije in je vključevala prostore za shrambo sadik kruhovca.
HMS Bounty, katere posadko je poleg kapitana sestavljalo 46 mornarjev in dva botanika, je na pot izplula decembra 1787. Načrt, da bodo obpluli Rt Horn na skrajnem jugu Južne Amerike in od tam nadaljevali plovbo proti Tahitiju, se je izjalovil zaradi katastrofalnih vremenskih razmer, ki so jih aprila pričakale ob južnoameriški obali. Po več tednih poskusov, da bi premagali močne vetrove, nalive in nepredvidljive morske tokove, je Bligh odredil spremembo trase. Ker je ta vključevala obplutje Rta dobrega upanja na jugu Afrike in preplutje Indijskega oceana, so mornarji Tahiti dosegli z veliko zamudo, šele deset mesecev po izplutju. Zaradi zamude so se na otoku zadržali precej dlje, kot je bilo predvideno, saj so morali počakati, da so bile sadike kruhovca v primerni fazi za transport. V tem času so se mornarji na čudovitem in bujnem tropskem otoku polenili, stroga mornarska disciplina pa je šla rakom žvižgat.
Mikavnost tropskega otoka
Več mornarjev se je na otoku povsem udomačilo, naučili so se jezika in se celo poročali z domačinkami. Ko je prišel čas za odhod, jih zato misel na dolge mesece moške družbe na ladji ni mikala, še manj vrnitev v sivo in hladno domovino. Kapitan Bligh, ki je že tako slovel kot mož šibkih živcev, je zato dal prebičati več mornarjev, kar je povzročilo razkol med posadko. Kmalu po izplutju so mornarji pod vodstvom Christiana Fletcherja, poprej velikega Blighovega prijatelja, izpeljali upor. Sredi noči so Bligha privedli na palubo in ga skupaj z nekaj somišljeniki vrgli čez krov v manjši čoln, sami pa obrnili ladjo nazaj proti Tahitiju. Kar bi morala biti Blighova smrtna obsodba, se je zahvaljujoč njegovim izjemnim navigacijskim in pomorskim veščinam izkazalo za zgodbo o uspehu. V čolničku z minimalno opreme mu je uspelo doseči Timor in se od tam vrniti domov, kjer so mu sodili zaradi izgube ladje. V postopku je dokazal svojo nedolžnost in na koncu celo prejel nagrado za pogum, zaupali pa so mu tudi ponovno ekspedicijo na Tahiti.
Fletcherju in ostalim upornikom je bilo že takoj jasno, da ne morejo ostati na Tahitiju, saj bi jih tam lovke domovine zlahka dosegle. Ladjo so napolnili z vsem, kar so lahko odnesli z otoka, in se podali na negotovo iskanje kakšnega otoka, kjer bi bili varni. Po mesecih plovbe so pristali na Pitcairnovih otokih, ki jih britanski zemljevidi še niso poznali, in se tam naselili. Ko je neke noči v nepojasnjenih okoliščinah ladja Bounty zagorela in se nato potopila, je s tem umrla tudi vsakršna možnost vrnitve.
Primerjave s Gablom in Brandom
Razumljivo je, da je tako razburljiva zgodba doživela številne upodobitve v raznih umetniških zvrsteh. Čeprav so filmski arhivi premogli že štiri filme o upornih mornarjih, je režiser David Lean (Most na reki Kwai, Lawrence Arabski, Doktor Živago) sredi sedemdesetih nadvse strastno snoval kar dva filma. Prvi bi naj obravnaval pot na Tahiti in upor, drugi pa neverjetno plovbo kapitana Bligha. Projektu je že spočetka slabo kazalo predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, dokončno pa je padel v vodo po nenadni smrti scenarista Roberta Bolta. Zasnovo si je nato podajalo več medijskih hiš, nobena pa ni projektu prižgala zelene luči, saj so se bali, da je zgodba preveč »moška« in zato premalo zanimiva za žensko občinstvo.
Minilo je nekaj let, preden so Bounty v začetku osemdesetih vnovič potegnili iz predala. Režijo je prevzel avstralski režiser Roger Donaldson, ki se je za vlogo kapitana Bligha dogovoril z valižanskim igralcem Anthonyjem Hopkinsom. Vlogo Christiana Fletcherja so ponudili Avstralcu Melu Gibsonu, za katerega je bila to prva filmska vloga izven domovine. S končnim izdelkom ni bil povsem zadovoljen. »Glavna težava tega filma je v tem, da ni šel dovolj globoko. V prejšnjih različicah je bil kapitan Bligh slab, Fletcher pa dober. V resnici pa je bil Fletcher oportunist in morali bi ga prikazati kot negativca,« je menil. Kljub temu je prav domnevna zgodovinska točnost tisto, kar so kritiki najbolj hvalili. Lepe besede so namenjali tudi igri Hopkinsa, nekoliko manj pa Gibsonu, ki ga je doletelo nehvaležno primerjanje z Gablom in Brandom.
