S perspektive sodobnega človeka, vajenega neprestanih novic o škandalih svetovnih voditeljev, se zdi skoraj neverjetno, kako velik pretres je v zgodnjih sedemdesetih letih povzročil Watergate. Dandanes ne mine mesec, ne da bi katerega od globalnih političnih veljakov zalotili pri dvomljivih poslih in s prsti v marmeladi, afera pa pogosto ne povzroči kaj dosti več kot nekaj razburjenja na družbenih omrežjih in nekaj dni medijskih analiz. Predsednik gospodarsko najmočnejše države ima lahko nad glavo cel kup obtožnic o resnih nezakonitih dejanjih, pa to ne bo preprečilo njegove ponovne izvolitve, kaj šele ga prisililo v odstop. Toda pred dobrimi petdesetimi leti, ko je pojem integriteta še nekaj veljal, je bilo razkritje, da je ameriški predsednik vpleten v nezakonito prisluškovanje in prikrivanje, več kot dovolj, da je zamajalo temelje družbe in v javnosti vzbudilo globok občutek izdaje. Spoznanje, da predsednik ni nikakršna moralna avtoriteta, pač pa častihlepnež s skritimi osebnimi interesi, je sprožilo toliko burnejši odziv.

Novinarsko razkritje, da je ekipa Richarda Nixona prisluškovala članom demokratske stranke, on pa je nato sistematično prikrival dokaze, je imelo več posledic: Nixon je odstopil, med prebivalstvom se je povečala vsesplošna nezaupljivost, to pa se je odrazilo tudi v filmski umetnosti tistega časa.

Vsesplošna sumničavost

Več vohunskih oziroma političnih trilerjev, ki so prestali preizkus časa in dandanes veljajo za ene boljših, je nastalo na začetku sedemdesetih, ko se je nezaupanje v kombinaciji s paranojo iz resničnega življenja prelilo tudi na filmska platna. V letu 1974 so tako izšli trilerji Kitajska četrt (Chinatown), Prisluškovanje (Conversation) in Paralaksa (The parallax view), leto kasneje pa še Trije Kondorjevi dnevi (Three days of the Condor), v katerem je v glavni vlogi nastopil Robert Redford. Plavolasi zvezdnik je leto kasneje skupaj z Dustinom Hoffmanom v uspešnici Vsi predsednikovi možje (All the president's men) poskrbel za filmsko upodobitev legendarnega novinarskega dvojca Bernstein-Woodward, ki je zaslužen za razkritje afere Watergate.

Komu sploh še zaupati?

Trije Kondorjevi dnevi se vsebinsko ne navezuje neposredno na škandal, ki je dobil ime po kompleksu stavb Watergate v Washingtonu, kjer je imela sedež demokratska stranka, pač pa zgolj poustvarja splošno vzdušje tistega časa. Scenarij je nastal na osnovi romana Šest Kondorjevih dni, ki ga je leta 1974 objavil pisatelj in preiskovalni novinar James Grady. Roman je postavljen v Washington, filmsko zgodbo pa so prestavili v New York, kar je le ena izmed mnogih sprememb, ki jih je doživela izvirna zgodba. Gledalec v filmu sledi Josephu Turnerju (Robert Redford), znanemu tudi pod tajnim imenom Kondor. Njegova služba je ena najbolj nenavadnih, kar si jih je mogoče zamisliti. Dela za Cio, in sicer na skrivnem oddelku za »literaturo«, kjer uslužbenci pregledujejo knjige, časopise in revije z vsega sveta ter jih primerjajo z resničnimi operacijami. Kondor svojo službo opiše takole: »Delam za Cio. Nisem vohun. Preprosto berem knjige. Beremo vse, kar je objavljeno po svetu, in vsebino – razne trike, kode – vnašamo v računalnik. Računalnik nato preverja dejanske načrte in operacije Cie. Iščem informacije, iščem nove ideje.«

Kondor je pri svojem delu zelo dober, nedavno je nadrejenim predložil poročilo o nekem vohunskem romanu z nenavadnim zapletom, ki je bil kljub slabi prodaji preveden v številne jezike. Kar za ljubitelje branja zveni kot sanjska služba, se nekega dne sprevrže v nočno moro. Kondor med odmorom skoči v bližnji lokal po malico, ko se vrne v pisarno, pa pretresen spozna, da je nekdo v vmesnem času pobil vse njegove sodelavce. Resnica, ki se je zave v naslednjem trenutku, je še srhljivejša: tarča morilca je bil bržkone tudi on sam. Zdaj je v smrtni nevarnosti, saj ne ve, kdo stoji za umori, kdo mu torej streže po življenju in komu sploh lahko še zaupa. Ko o poboju obvesti nadrejene, se ti namreč vedejo skrajno nenavadno, vodja njegovega oddelka pa ga celo skuša ubiti. Zbegani Kondor pravočasno pobegne in med begom naključno žensko (Faye Dunaway) prisili, da ga spusti v svoje stanovanje, kjer bo, tako se nadeja, vsaj nekaj časa varen. Od dogajanja, ki mu je bil priča v službi, je tako šokiran, da za umiritev mimogrede zapelje žensko, ki je pravzaprav njegova talka. Ko nato skuša dognati, kaj se pravzaprav dogaja, dojame, da je njegov oddelek očitno stopil na prste nekomu pomembnemu in zelo vplivnemu. Bolj kot raziskuje, manj mu je jasno, več kot očitno pa je, da je dregnil v osje gnezdo temačnih političnih in vladnih skrivnosti. V zgodbi, prežeti s suspenzom, niti Kondor niti gledalec ne vesta, komu zaupati, saj je vsakdo morebiten dvojni agenti in potencialen morilec. Kar pa je jasno, je to, da se brez ustreznega nadzora hitro pripeti, da ljudje na položajih zlorabijo svojo moč.

Vseživljenjska prijatelja

Pod napet politični triler, v katerem Kondor postane žrtev sistema, za katerega je delal, se podpisuje Sydney Pollack, režiser, čigar poti so se z dve leti mlajšim Robertom Redfordom prvič prekrižale leta 1962, ko so oba najeli kot igralca v nekem nizkoproračunskem vojnem filmu. »Kot vsi začetniki sva bila tudi midva popolnoma prepričana, da natanko veva, kaj je narobe s produkcijo in kako bi morali film posneti,« je o razlogih za vznik njunega vseživljenjskega prijateljstva mnogo desetletij kasneje razlagal Redford.

Kasneje, ko se je Pollack specializiral za režijo, je Redford igral v kar sedmih njegovih filmih: v Ta posest je prekleta (This property is condemned) je bil ljubimec Natalie Wood, v vestrnu Jeremiah Johnson je bil samotar v ameriški divjini, v Dekle, ki sem jo ljubil (The way we were) pa uglajen protestant v razmerju z Barbro Streisand​, obsojenem na propad. Ker se je v začetku sedemdesetih bal, da bi zaradi svoje lepote z vlogami v romantičnih komedijah obveljal za moški ekvivalent plehkih starlet, je načrtno iskal vloge v resnejših žanrih. Odločitev, da sprejme vlogo Kondorja, mu sicer ni prinesla oskarja – tega kljub izredno plodoviti in več desetletij trajajoči karieri naposled ni dobil za igralske, pač pa za režijske dosežke – so bili pa kritiki navdušeni nad njegovo igro. Pohval so bili deležni tudi Sydney Pollack, Faye Dunaway in Max von Sydow, na splošno pa je film prejel mešane odzive. Kljub temu je predvsem na račun Redfordove popularnosti izvrstno zaslužil in se med filmi, ki letos praznujejo petdeset let, uvrstil med deseterico najdobičkonosnejših.