Nekega dne je planil v naš domači bife sokrajan Cene.
»A ste slišali?« je zaklical, »Trump je uvedel dvajsetodstotno carino tudi za našo zasanjano vasico!«
»Pa kaj bi on z nami?« smo začudeno odgovorili, »saj nas je le nekaj sto …«
A se Cene ni dal utišati. Je rekel, da je naš Donald zacarinil tudi neki otok, na katerem ni žive duše, se pravi ljudi, je pa tam veliko pingvinov. »Kaj smo mi manj vredni kot čreda pingvinov?« se je vprašal Tone.
Simpatična domislica. Nalašč za dan, tam nekje med prvim in drugim aprilom.
-
O našem slovenskem zetu kroži precej informacij, če že ne legend. Nekaj že mora biti na njem. Slovenska delegacija Trumpovih častilcev, ki se je prerinila na njegovo inavguracijo, je bila dobesedno vzhičena. Še najbolj evropski poslanec Grims, ki je še med poletom kar iz letala, ki ga je peljalo na slavje v Washingtonu, vzhičeno čestital novemu predsedniku.
Tudi naši številni podjetniki ga občudujejo. Tako kot nasploh avtoritarne voditelje. Tudi domače. Ko so pred leti v znanem hotelu delili nagrade za podjetnika leta, je bilo parkirišče tako zabasano, da smo se komaj prerinili. Videti je bilo, kot bi prišli na pariški avtomobilski salon.
»Končno je Pepelka, torej mi, podjetniki, dočakala princa na belem konju,« je vzkliknil eden od prejšnjih nagrajencev takrat novemu predsedniku vlade.
»Po šestdesetih letih temačnega režima vidimo sedaj svetlo pot!«
Hudir je edino v tem, da so prav vsi obogateli še pod prejšnjimi vladami in mnogi celo v socializmu.
-
»Ej, Trump je zelo uspešen poslovnež in lastnik!« si večkrat kimajo naši kapitalisti.
Pa je res?
New York Times je pred leti raziskal ta »čudež«. Stotine milijonov, ki jih je ata Fred Trump prenesel na svojo deco, so Donald in drugi člani družine skrbno zafrčkali zlasti v devetdesetih letih. Tudi zdaj je veliko Američanov, ki verjamejo, da je predsednik spreten in uspešen poslovnež, ki ve, kaj dela. Zapis Timesa nakazuje ravno nasprotno. Razkriva, da je Trump lahkomiselni prevarant, ki je kuril denar in se zanašal na svojega očeta, čeprav je oblikoval mit, ki ga je na koncu popeljal vse do Bele hiše.
-
O Donaldu v Ameriki pišejo vse živo. Razen o njegovem šolanju. Menda je po sledovih svojih dogodivščin v šolskem sistemu poslal odvetnika, ki je poskrbel, da njegovi nekdanji učitelji ne bi preveč čvekali.
Zato pa o sebi več naklada sam Trump. Večkrat je samega sebe označil kot genija. Rad se pohvali s tem, kako imenitno rešuje razne teste inteligentnosti.
Ameriški novinarji so se poglobili tudi v ta mit.
Res Trumpa pogosto testirajo. Toda, kot so ugotovili novinarji, mu niso merili IQ, marveč njegove kognitivne sposobnosti. Po domače: ugotavljali so zmožnost učinkovite uporabe možganov za reševanje vsakodnevnih problemov. Podobne teste uporabljajo tudi pri ljudeh, pri katerih bi se utegnila pojaviti demenca. Menda je imel nekaj točk več kot bivši predsednik Biden, ampak to še ne pomeni dosti.
Poznate koga, ki zase reče, da je genij? Jaz ga ne. Razumljivo.
»Vsi izjemno inteligentni se zavedajo, da bolj ali manj učinkoviteje rešujejo razne intelektualne izzive kot večina drugih ljudi,« je v reviji The Atlantis povedal znanstvenik James Fallows. »Toda o tem nikoli ne govorijo,« je dodal.
Pametni ljudje dobro vedo, česa ne znajo. To je najboljši kazalec prave inteligentnosti, se pravi, zavedanje o tem, kje so meje naših sposobnosti.
Sokrat je pred 2000 leti povedal takole: »Jaz sem najbolj moder človek, ker vem, da nič ne vem.«
Tudi v naši deželici imamo precej napol modrih ljudi. Se pravi bučmanov, ki nimajo pojma.
Samo da še tega ne vedo!