Čolić je eden najbolj priljubljenih Jugoslovanov vseh časov in če bi južnoslovanstvo imelo fetiš iskanja ideala oziroma lastne arijevskosti, bi bil prototip za to lahko on. Je prvi jugo pop zvezdnik, ki je samostojno napolnil največji stadion v tedanji državi. Sedemdeset tisoč ljudi je videlo koncert na beograjski Marakani septembra leta 1978, potem ko je leta 1977 izdal ploščo Ako priđeš bliže, ki je bila do sedaj prodana v več kot milijon primerkih in po kateri je zastavil turnejo Putujuči zemljotres, o kateri je bil posnet tudi dokumentarni film. Bil je prvi jugoslovanski pop pojav razsežnosti, kakršne je nekaj zatem ponovila Lepa Brena in po njej še komaj kakšno ime. Ta status je skozi desetletja zadržal in v petek v Ljubljani vnovič potrdil.
Maneken Jugoslovanstva, primerljiv z Matejem Parlovom. Dobri sin policijskega oficirja in matere gospodinje, lep, pameten, izobražen, vljuden, ne alkoholik, ne kadilec in ne narkoman, zgleden soprog. Navkljub estradni karieri je dokončal ekonomijo, bil član partije, regularno odslužil vojaški rok, skrival zasebno življenje in se ni zapletal v škandale. Ok, morda z izjemo spodrsljaja, ko je bil konec osemdesetih v Makedoniji aretiran, potem ko so ga zasačili, da je po makedonskih vaseh kupoval devize, kar pa je v tistih časih itak počel vsak državljan.
Koncert je zastavil ob podpori simfoničnega orkestra, v katerem je bilo samo godalcev devetnajst, skupaj z rock zasedbo pa je zasedba štela dobrih štirideset glasbenikov. Razen nesporazuma v začetku skladbe Glavo luda, ki ga je s svojim petjem rešilo občinstvo, je orkester zvenel uigrano in revijalno evrovizijsko. Tako kot evrovizijske popevke ne zvenijo več, a bi jim nemara koristilo, če bi se spet ta klasični format produkcije spet vzpostavil.
Začel je s Produži dalje in dvorana, ki je imela po parterju razporejene stole, je bila pred prvim refrenom na nogah. V elegantni črn obleki, beli srajci brez kravate oziroma metuljčka, gibkih gibov, zračen, kot da jih ne šteje štiriinsedemdeset, sproščenega vedenja in ne hlinjeno žurersko razpoložen. Pri drugi skladbi so se ob straneh parterja začele kopičiti obiskovalke z jasnim vzgibom priti tik pod oder, kar se je zgodilo pri tretji skladbi, ko se je predvidoma prazen prostor med odrom in prvo vrsto napolnil z navdušenimi državljankami. Kar je Zorana Jankoviča privedlo do tega, da se je za pol skladbe žarečega obraza v prvi vrsti pojavil tudi on in pevca opozoril na svojo prisotnost.
Dvorana je bila polna ljudi z vseh koncev Slovenije in regije, vključno z obiskovalci iz Avstrije, Bosne in Hercegovine ali Hrvaške. Kot Domagoj Silobrčić, dvaindvajsetletni Splitčan, ki je na platoju pred dvorano pred koncertom ob spremljavi kitare izvajal Čolićeve napeve in zaslužil vsaj za pot domov, če ne tudi za spodobno nočitev v kakšnem ljubljanskem hotelu. Zanimiv, talentiran fant, za katerega bi se lahko še slišalo.
Koncert je bil razdeljen v dva dela in v drugem se je zvezdnik pojavil v srebrnkastem sakoju in črni srajci, do konca koncerta pa sakoja ni slekel, čeravno mu ni bilo najhladneje. Morebitna bojazen, da je začel presilovito in da bi mu lahko zmanjkalo sape, je bila odveč. Tudi z najvišjimi toni ni imel težav do konca koncerta, prav tako ni kazal znakov utrujenosti.
Še najšibkejši del njegovega nastopa se zdi ples, v katerem se redkokdaj povsem sprosti oziroma se ne spušča v improvizacije in se obenem zateka v držo frajerja z roko v žepu, kar ni vedno najbolj prepričljivo, čeravno gre obenem za staromodni južnoslovanski moški standard, ki se na ta način zdi celo nostalgičen. In ko je v nekem trenutku s kratkimi hitrimi koraki, značilnimi za razpoloženega veznega igralca sredine terena, stekel proti stranskemu delu odra, se je skorajda usodno spotaknil v kabel, vendar je motnjo skompenziral, ne da bi dal roko iz žepa. Verjetno bi sam to pojasnil z dobro bazično pripravljenostjo.
Če je koncert začel ob 20.35, je uradni del končal ob 22.57. Občinstvo je brezpogojno zahtevalo dodatek in ga dobilo. Ti si mi u krvi seveda in nato še Pjesmo moja. Volja občinstva je obetala še en dodatek, ki se vendarle ni zgodil, in ob 23.15 so se v dvorani prižgale luči. Nemara se temu reče vrhunski koncert s triumfalnim koncem, ki Čoliću obeta, da se bo občinstvo, ki ga je slišalo v petek, bržkone vrnilo tudi ob morebitni naslednji priložnosti.
