V slovenskih kinematografih si lahko trenutno ogledate mladinski film Igrišča ne damo! v režiji Klemna Dvornika in po scenariju Dore Šustić. Akcijska pustolovščina dvanajstletnih skejterjev, ki se zoperstavijo pohlepni mašineriji in rešijo svoje igrišče pred uničenjem, je svetovno premiero doživela v uradnem programu mednarodnega filmskega festivala v Locarnu Locarno Kids Screenings kot prvi slovenski film, otroška žirija na Sarajevskem filmskem festivalu pa ga je izbrala za najboljši film otroškega programa. O filmu smo se pogovarjali z Dvornikom, ki nam je razkril spomine na preživljanje otroštva na igrišču, na katero dandanes zahaja s svojima sinovoma.
Kaj je pripeljalo do nastanka filma, kdo je dal pobudo, kako ste vi prišli v ta proces?
Ideja za film se je porodila Barbari Daljavec pred dvanajstimi leti, ko je v časopisu naletela na članek o otrocih iz Travnika v Bosni, ki so preprečili uničenje igrišča zaradi gradnje parkirišča. K projektu je povabila hrvaško scenaristko Doro Šustić, ki je napisala scenarij, ter mene. Takoj sem začutil, da gre za lokalno zgodbo z univerzalno in zelo aktualno tematiko. Nagovarjanje te generacije otrok z vprašanji prijateljstva zunaj digitalnega sveta, pomenom nenadzorovane igre v naravi ter pomembnostjo postavljanja za stvari, ki ti veliko pomenijo, se mi zdijo ključne.
Ste se vi kdaj na takšen oziroma podoben način tako zelo zavzeli za kakšno stvar?
Kot predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev se že dvajset let borim in si prizadevam za boljše pogoje v avdiovizualni industriji v Sloveniji, zato mi je tema boja za ideje, ki so ti pomembne, zelo blizu. Pred dvema letoma nam je po desetletju prepričevanja uspelo, da je politika sprejela novo avtorsko zakonodajo, ki sedaj bolje ščiti avtorske in sorodne pravice. Danes pa si s kolegi iz ZDSFU prizadevamo, da bi izboljšali krovni zakon na področju avdiovizualnega ustvarjanja, da bomo lahko izšli iz današnjih podhranjeno minimalnih pogojev v normalno okolje dela, kjer bo zagotovljen lokalni in trajnostni razvoj sektorja in filmskih poklicev, da bomo lahko primerno skrbeli za dediščino in izobraževali občinstvo, ter da bo avdiovizualna produkcija vsaj malo konkurenčna z evropsko. Za te spremembe potrebujemo v prvi vrsti novo ureditev.
Vrniva se na vaš film Igrišča ne damo!. Na kakšen način ste iskali mlade igralce, kaj je bilo pri njih najpomembnejše?
Proces iskanja igralcev je bil precej obsežen, saj smo si na avdicijah ogledali skoraj 600 otrok. Zame je bilo ključno, da so bili otroci naravni, sproščeni in da so v sebi nosili nekaj pristnega. Seveda je bilo tudi zelo pomembno, da dobro skejtajo.
Kako pa je bilo potem delati z njimi (verjetno je precej drugače kot s poklicnimi igralci)?
Z delom z otroki sem imel že nekaj izkušenj, denimo pri televizijskih oddajah Pod klobukom. Izziv je, ker se prvič soočajo s filmom in z igro pred kamero. Predvsem sem si vzel v pripravah veliko časa, da smo se navadili drug drugega, v filmske prizore pa smo stopali postopoma, bolj ali manj skozi igro. Pomembno se mi je zdelo ustvariti okolje, v katerem se bodo počutili varne in sproščene, kar je omogočilo, da so prizori na koncu delovali pristno.
Kako pa so vas sprejeli stanovalci soseske, kjer ste snemali film?
Stanovalci v Rašiški ulici v Ljubljani so nas zelo lepo sprejeli. Bili so tudi zelo potrpežljivi z nami, saj snemanje včasih povzroči, da mora kdo, ki hoče do stanovanja, kdaj počakati, da morajo kdaj zaradi tišine ugasniti televizijo ali radio. Zelo zaskrbljeno so nas spraševali, kaj bo z igriščem, ki smo ga razrili, in ko so ugotovili, da je samo scenografija, so bili pomirjeni. Danes se ne pozna več, da je bilo lani vse razrito.
Kako ste vi preživljali svoje otroštvo? Tudi zunaj s sovrstniki? Kaj ste najraje počeli?
Tako kot moji filmski junaki sem odraščal med bloki. Na igrišču smo veliko igrali košarko, pa tudi nogomet in tenis. Ogromno sem se vozil s kolesom, kar je pomenilo, da sem pogosto staknil kako odrgnino, buško in tudi zlomljeno nogo. V osemdesetih ni bilo mobilnikov in mislim, da so imele izkušnje, ki sem jih doživel z vrstniki, zelo pozitiven razvojni vpliv na vso generacijo.
Imate še vedno prijatelje od takrat?
Odraščal sem v Novem mestu, sedaj pa živim v Ljubljani, tako da ni veliko priložnosti za srečevanje z vrstniki. Kadar se srečamo, pa vedno obujamo spomine. Želim, da tudi moja sinova preživljata čas aktivno, kolikor je le mogoče. Predvsem si želim, da ne bi bila preveč vezana na zaslone, saj je sodobni digitalni svet preveč prisoten vsepovsod. Zavedam se, kako pomembni so gibanje, svež zrak in izkušnje ter odnosi z vrstniki v analognem svetu.
Sta si že ogledala film? Kakšen je bil njun odziv?
Da, sinova sta film večkrat gledala, ko je še nastajal. Malo sem ju uporabil tudi kot testna gledalca. Film jima je zelo všeč, še posebno se navdušujeta nad kakšnimi stavki iz filma, ki jih ponavljata, pa tudi Nipketova naslovna skladba se pogosto vrti v avtu.
Kakšen pa je bil odziv publike v Locarnu, Sarajevu in v Ljubljani oziroma v Sloveniji?
V Locarnu in Sarajevu je bil film zelo dobro sprejet in ko smo se po projekciji pogovarjali z občinstvom, so bili odzivi pri odraslih velikokrat izjemno čustveni, mlajši gledalci pa so zelo vedoželjni. Zdaj hodimo po slovenskih mestih in tudi doma je odziv fantastičen.
Priznati moram, da nas je vse ta nagrada prijetno presenetila. Nagrada, ki jo podeli otroška žirija, ima še toliko večjo vrednost, ker gre za film, namenjen otrokom. To občinstvo je zelo iskreno in neposredno. Njihovo priznanje mi pove, da mi je uspelo ustvariti film, ki jih kot gledalce iskreno nagovori.
Filmi, sploh mladinski, imajo lahko velik vpliv na mlade gledalce. Kateri je najbolj zaznamoval vas?
Kot otroka me je močno zaznamoval film E. T. Vesoljček. Ko sem razmišljal o filmu Igrišča ne damo!, sem imel pred očmi tudi slovenske klasike, kot sta Poletje v školjki in Sreča na vrvici, ter špansko nadaljevanko Verano Azul. Poleg dinamičnega pustolovskega duha sem želel tudi, da bi film nosil globlje sporočilo in gledalcu zastavil kakšno vprašanje.
Koliko pa mladi sploh še hodijo v kino?
Občutek imam, da je ravno mlado občinstvo še edino, ki resno obiskuje kinodvorane, saj mislim, da mu kino ponuja posebno izkušnjo gledanja filma na velikem platnu, ki je ni mogoče nadomestiti z gledanjem na manjših zaslonih.
Ob filmu poteka tudi kampanja #GibanjeZaGibanje, s katero želite mlade iz vse Slovenije spodbuditi k več gibanja in kakovostnega druženja. Kako uspešni ste pri tem?
Kampanja je dobila pozitiven odziv. Nipkejeva pesem, ki spremlja kampanjo, je mlade nagovorila, prav tako pa nam je s podporo različnih organizacij, kot je Zveza prijateljev mladine Slovenije, uspelo opozoriti na pomen gibanja in igre na prostem. Mislim, da gre za dolgoročen proces, a prvi odzivi so zelo spodbudni.
Kdo pa se temu bolj upira, starši ali otroci?
Mislim, da se nihče ravno ne upira gibanju, včasih potrebujemo le malo več spodbude.
Koliko časa pa sami preživite zunaj in kaj zdaj običajno počnete ob tem?
Trudim se preživeti čim več časa v naravi, najraje na Dolenjskem pri starših ali na Obali, ker zelo radi plavamo. Otroka poskušam navdušiti za igre z žogo, tako da hodimo brcat na gol in metat na koš. Ker pa vsakodnevne skrbi in obveznosti zahtevajo veliko časa, to ni vedno lahko.
