Čeprav je Gašper Rifelj na glasbeni sceni dejaven že več kot 15 let, je šele lani izdal svoj prvi album z naslovom Obstaja nekaj več, kar pa ne pomeni, da bo do naslednjega minilo toliko časa, nasprotno – svojega drugega je namreč ob izidu naslovne pesmi s prvega napovedal čez eno leto.

Zakaj ste se odločili, da bo vaš drugi album izšel prav na vaš rojstni dan?

Za to, da svoj drugi album prav tako izdam na svoj rojstni dan, prihodnje leto bom 2. septembra star 35 let, sem se odločil, ker se mi zdi to odlična priložnost, da prav takrat moj drugi glasbeni izdelek ugleda luč sveta. Z drugim albumom bom šel v nekoliko drugačno smer kot doslej. Pesmi so odraz mojega trenutnega zorenja in razmišljanja in so predvsem vsebinsko močnejše in globlje. Zdi se mi, da mi vsako leto prinese več stika s samim seboj, in prav to se bo odražalo tudi v mojih prihajajočih pesmih.

Vam sicer osebni prazniki zelo veliko pomenijo, jih tudi praznujete na veliko?

Kar zadeva praznovanja rojstnega dne, se ravnam po občutku. Ne maram, da je ogromno pozornosti na meni, tako da bi včasih rojstni dan najraje kar prespal, pride pa kakšno leto, še posebno, ko gre za okrogle številke, ko pripravim dobro zabavo, na katero povabim ljudi, ki mi zares veliko pomenijo.

Kako drugače pa gledate na božično-novoletni čas, odkar imate družino?

December je zadnja leta pri meni zelo deloven in to je čas, ki se ga hkrati zelo veselim, obenem pa sem takrat največ zdoma. Si pa vedno vzamem proste dni okoli božiča. Obožujem božič in vse, kar je povezano z njim, takrat mi prija ta »kič«, rad imam toplino, pristen stik z ljudmi, ki jih imam res rad, še posebno pa so zame prelepi zadnji božiči, ko sem si ustvaril svojo družino. Zares so prekrasni občutki, ko ta čas preživljamo skupaj.

Vas je družina zelo spremenila?

Zdi se mi, da mi je očetovstvo dalo vse tisto, kar sem morda v življenju pogrešal pri sebi. Predvsem bi rekel, da sem s tem, ko sem dobil otroka, postal bolj suveren, odločen in se lažje odločim, katerim stvarem bom v življenju dal pozornost in svoj čas in katerim ne. Včasih sem bil vedno na voljo vsem, ki so me potrebovali, danes pa sta prioriteta moja otroka in sta prva na seznamu, ko imam prosti čas.

Gašper Rifelj / Foto: Rok Maver

Kako pa ga najraje preživljate skupaj?

Najraje nekje zunaj v naravi, da smo aktivni. Zdaj, ko sta Brin in Fran že nekoliko večja, če je lep dan, skočimo na kakšen bližnji hrib ali pa gremo v gozd. Tam začne delati domišljija, tako da se prelevimo v gozde škrate ali v gozdne živali in skupaj zganjamo lumparije. Zdi se mi, da je tudi to en velik plus, da se, ko imaš otroke, spet malo vrneš v otroštvo in se v tebi prebudita tista otroška igrivost in energija, ki ju je pri nas, glede na to, da imamo dva fanta, na pretek.

Kdo pa vam je bil vzor pri očetovski vlogi?

Težko rečem, da mi je kdo vzor, kar zadeva očetovsko vlogo, lahko rečem samo to, da me nihče ni pripravil na to, da postanem oče. Zdi se mi, da se na to vlogo niti ne moreš pripraviti, preden ne dobiš svojih otrok. Najbolj mi je pomagalo to, da imam sam določene vrednote, ki so moje vodilo skozi življenje in bi jih rad predal svojima otrokoma, hkrati pa svojo očetovsko vlogo dojemam v tem, da sem Franu in Brinu največji zaveznik in podpornik. Želim si, da bi imel z njima tak odnos, da bosta vedela, da jima bom vedno na voljo, če me bosta potrebovala.

V kakšna človeka si želite, da bi odrasla?

Predvsem si želim, da bi v življenju našla tisto, kar ju bo izpopolnjevalo, da bosta počela stvari, ki jima bodo lepšale življenje, ter da bosta kljub vsem izzivom, ki jih prinaša življenje, srečna. Želim si, da bi »podedovala« tiste vrednote, ki so meni v življenju pomembne: sočutje, poštenost in delavnost, ter da bosta znala izražati svoja čustva. Zdi se mi, da smo ljudje v zadnjih letih glede tega postali nekoliko »trdi«. Hkrati pa si želim, da bi imela zdravo mero samozavesti in da bi verjela vase.

Se sicer razumeta med seboj ali morate biti dostikrat mirovni posrednik?

Med njima je dvoletna starostna razlika in vsekakor se zgodi, da se včasih malo sporečeta, grdo pogledata ali pocukata, sta le dva fanta in oba imata kar močna značaja, tako da znata uveljavljati svojo voljo, ampak se mi zdi, da je to vse v mejah normale, da je to del odraščanja. Hkrati pa je lepo opazovati trenutke, ko sta rada skupaj in drug drugega objameta, ter gledati, kako se med njima plete zares lepa bratska povezanost. To se mi zdi tudi velik uspeh starševstva, da imajo sorojenci lep odnos drug z drugim in da se zavedajo, da so si lahko vse življenje v podporo in pomoč.

Kako pa sta si vidva z Majo v podporo in pomoč pri vzgoji?

Vedno z zares velikim ponosom povem, da je Maja najboljša mamica najinima otrokoma. Toliko ljubezni, kot je premore ona, in toliko energije, ki jo da v našo družino, ne glede na to, kako se počuti oziroma v kakšnem razpoloženju je, je nekaj, kar je zame sveto in zaradi česar jo zares izredno cenim in spoštujem. Vesel sem, da si deliva podoben pogled na svet, da imava enake vrednote, ki so nama pomembne in ki bi jih rada delila naprej z otrokoma, da imava veliko skupnih stvari, ki naju povezujejo in povezujejo vso našo družino. Vem, da se lahko vedno zanesem nanjo, in hvaležen sem, da lahko z njo delim svoje življenje. Če sem na kaj v življenju ponosen, sem res ponosen na najin odnos in na najino družino.

Si vzameta tudi čas zase, za kakšen romantični večer v dvoje ali kaj podobnega?

Priznam, da sva v vmesnem času zaradi vseh obveznosti, tudi otrok, nekoliko pozabila na najin odnos, a hkrati nama je tako zelo svet, da sva se na neki točki življenja zavedela, da bova morala nekaj spremeniti, če bova želela, da najin odnos ostane živ. Zdaj sva začela prakticirati, da si vsako nedeljo za teden vnaprej določiva in označiva v najinem urniku, kdaj bo čas za naju, da greva nekam sama brez otrok in je to čas samo za naju, in moram priznati, da odkar to počneva, zelo uspešno krmariva med najinim družinskim in tudi poslovnim življenjem, hkrati pa nama uspeva imeti še dovolj časa za naju.