Zadnjič nam je neka gospa iz Bruslja z resnobnim glasom zabičala, da si moramo doma zložiti stvari, s katerimi bi lahko preživeli vsaj 72 ur. Če bi se zgodila kakšna malora.
O, pa ja!
Gospoda iz Bruslja opozarja nas, prekaljene bojevnike proti vsem neprijetnostim? Pa saj mi smo bili vendar pripravljeni na vse že pred desetletji, med drugim takrat, ko smo se bali, da nas bo lepega dne napadel Nato.
Jok! Ni nas upal napasti, ker je vedel, kako prebrisani smo …
Nekoč smo imeli neke obrambne vaje. Bolj teoretične, v pisarnah, ob velikih zemljevidih. Vse smo imeli, flomastre, pamet, korajžo in te stvari. Samo kave ni bilo!
Kakšna pa bo vaja, ki bo trajala ves konec tedna, brez kofeta, smo nergali.
Jasno, da smo se znašli. Doreta smo poslali v Trst, tako rekoč v sovražnikovo zaledje, po dve kili dragocene robe in tudi zaradi tega smo nesnago nagnali z našega zemljevida, kamor so jo narisali naši častniki. Kava namreč krepi dušo, nasploh glavo, a tudi srce!
Ja, na vse smo bili pripravljeni.
-
V tistih časih sem se nekega dne sprehajal po Ljubljani z novinarjem s tržaškega Primorskega dnevnika in v izložbi zagledal, da imajo zamrzovalne skrinje po zelo ugodni (stari) ceni. »Hoj,« sem vzkliknil, »to moram pa ženi sporočiti.«
Žurnalist iz Italije se je začudil. »Kaj ti pa bo skrinja?« je vprašal. Meni je bilo kar nerodno, ko sem mu razlagal prigode z našo takratno mesno krizo. »A ti je pa nimaš?« sem ga potipal. »Ma, kaj mi bo? Ko potrebujem zrezek, grem v trgovino in ga kupim …«
Jasno, kaj pa drugega.
Mi smo imeli skrinje in shrambe in zaloge. Kupil si meso, kadar so ga pač mesarji izvolili prodajati.
Stari sorodnik iz Žužemberka je imel na podstrešju vedno eno dvajsetkilogramsko vrečo sladkorja in eno s soljo. Izučile so ga izkušnje iz svetovne vojne. Brez vsega se da shajati, je mrmral, če pa ni soli in sladkorja, je res hudo …
Podoben refleks, kakršnega je imel stari ata z Dolenjskega, se je kasneje razvil tudi mlajšim državljanom, kajti tudi v mirnih časih je vsake toliko česa kaj zmanjkalo ali pa se je nemarno podražilo. Znanec večkrat pripoveduje, da ga še zdaj, ko je njegova deca že odrasla, včasih prešine »pogojni refleks«, kadar v izložbi zagleda otroške plenice. Pa je od časov, ko bi ob takšnem prizoru nemudoma stekel v prodajalno ter kupil vsaj pet zavitkov, minilo že več kot trideset let.
-
»Ah, mi imamo v hladilniku in zamrzovalniku vedno za najmanj 14 dni hrane,« se je pred dnevi smejala ljubljanska gospa, ko jo je televizijski novinar spraševal za mnenje o priporočilih iz Bruslja.
Ja, lepo. Kaj pa če bi bila kakšna kriza ob vsem drugem povezana tudi s prekinitvijo dobav elektrike? Ali celo s počenim vodovodnim omrežjem?
Tudi glede tega smo se »šolali«. V osemdesetih letih je crknil tako imenovani jugoslovanski energetski prstan. Začasno so uvedli redukcije po vsej državi. Se pravi načrtovane. Za nekaj ur je mrknila Ljubljana, potem druga mesta, naslednji dan kje drugje po državi. Naša hčerkica, zdaj stroga mama dveh najinih vnukov, se je redukcij vedno veselila. Prižgali smo sveče, poslušali radio in kasetofon na baterije. Peli smo zabavne pesmice, se igrali in potem odšli spat. Lepo je bilo.
Mhm, nekje v še kar topli jeseni. In če ne bi bilo elektrike dlje časa, recimo tudi brez gretja? Koliko dni bi potem prej omenjena zadovoljna gospa še hladila zaloge za 14 dni?
Res je. Včasih smo imeli NNNP (Nič nas ne sme presenetiti).
Glejmo, da ne bomo tega gesla zamenjali s SVNLP.
Po domače: Skoraj vse nas lahko preseneti …
