Osemsto eno leto mineva od postavitve prvih jaslic, kot si jih je zamislil sv. Frančišek Asiški, eden najbolj priljubljenih svetnikov v zgodovini Rimokatoliške cerkve. Ko se je vrnil s potovanja po Sveti deželi - pred tem pa je obiskal še Rim, kjer je 29. novembra 1223 od papeža Honorija III. dobil potrdilo svojega Vodila -, ga je Greccio, srednjeveška vasica v Rietski dolini v Italiji, vtisnjena med skale na višini sedemsto metrov, spomnila na pokrajino okrog mesta Betlehem, kjer se je rodil Jezus Kristus. Želel si je uprizoriti njegovo rojstvo. Možno je, da so se ga v Rimu dotaknili mozaiki v Sveti Mariji Veliki, ki predstavljajo Jezusovo rojstvo - na mestu, kjer so se po starodavnem izročilu hranile originalne deske jaslic iz Betlehema.
V Greccu je imel Frančišek prijatelja plemiškega rodu z imenom Janez, ki mu je bil zelo drag, zato se je obrnil nanj približno dva tedna pred praznikom Jezusovega rojstva, decembra 1223, tri leta pred svojo smrtjo. Rekel mu je, da če želi v Grecciu obhajati Jezusovo rojstvo, naj izpolni njegova navodila: »Rad bi predstavil betlehemsko dete tako, da bi z očmi videl težave, v katerih se je novorojeni znašel zaradi pomanjkanja, kako je bil položen v jasli in kako je ležal v senu med volom in oslom.« V gozdu, blizu samostana, je pečina z votlino, v kateri je nato Janez postavil jasli. Okoliški siromašni ljudje so se dogodka 25. decembra udeležili s svečami in baklami in tako razsvetljevali noč. Potem pa naj bi se zgodil čudež: Frančišek je med mašo v jaslih uzrl majhno dete, Jezusa, čemur so bili priče tudi njegovi sobratje.
Lani ob osemstoletnici prvih jaslic so v »mali Greccio« spremenili Trg sv. Petra v Vatikanu in pred Petrovo baziliko ob jaslih poleg vola in osla postavili še nekaj figur. Prve žive jaslice v zgodovini je opisal Tomaž iz Celana, čemur so sledili tudi ustvarjalci lanskih jaslic v Vatikanu. V središču prizora je bila freska iz jame v Grecciu, pred katero manjši brat obhaja mašo v navzočnosti sv. Frančiška, ki v rokah drži dete, ob njem pa so še Marija in Jožef ter vol in osel. V Grecciu so pozneje v spomin na dogodek v 13. stoletju zgradili oltar in cerkev ter jo posvetili sv. Frančišku. Tam frančiškani živijo še danes, Greccio pa je postal novi Betlehem, danes oblegan od številnih romarjev in turistov.
Oblekel oblačilo beračev
Frančišek Asiški se je rodil leta 1181 (ali leta 1182) v mestu Assisi, v sončni Umbriji sredi Italije. Njegov oče Peter Bernardone je bil bogat trgovec s suknom, mati Ivana Pica pa prijazna Francozinja. Krstili so ga za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, mali Francozek. Bil je razposajen in magnet za vrstnike, ki so mu sledili pri pobalinstvih. In rad je zapravljal očetovo bogastvo.
Zelo pa si je želel postati tudi vitez, ki bi se izkazal v vojnah. Pri dvajsetih letih je odšel v vojno med Assisijem in Perugio, a so ga ujeli in za leto dni zaprli. Ko se je vrnil domov, je resno zbolel, izkušnja pa je predrugačila tudi njegov pogled na življenje in svet. Odpovedal se je veseljačenju in se posvetil premišljevanju in molitvi. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, ki naj bi bila mogoča le ob prisotnosti Boga. Spoznal je, da je ta pot do svobode življenje po evangeliju, zato se je zaprisegel, da bo živel po evangelijskih naukih.
Denar je začel deliti med ubožne in gobave ljudi, ki jih je bilo takrat v njihovem okolišu veliko, vse skupaj pa ni bilo všeč očetu. Zahteval je, da vrne denar ali pa ga bo razdedinil. Frančišek Asiški mu je vrnil denar in se odpovedal tudi dediščini. Oče je ukazal, da to stori javno, kar je leta 1206 v navzočnosti škofa in meščanov na trgu pred asiško stolnico tudi storil. Odvrgel je še oblačila, šokiral prisotne in nag izginil iz domačega kraja. Ko so ga pozneje videvali v cunjah berača, jim je odgovarjal, da se je »za sveto uboštvo odločil zaradi svojega Gospoda«.
Božji klic
Nekateri so ga imeli za norca ali vsaj posebneža, dejstvo pa je, da je znal nagovarjati ljudi in da je bil izjemno karizmatičen. Sam je pripovedoval, da je v razpadajoči cerkvici sv. Damijana med molitvijo slišal besede: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« To je razumel dobesedno in začel popravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev sv. Marije Angelske, imenovano Porcijunkula, ki je bila v lasti benediktinskega samostana na Monte Subasiu in kjer je pomagal pri mašah. Tam se je pozneje naselil tudi s svojimi brati frančiškani.
Na podlagi Svetega pisma je razmišljal, da mora biti Kristusov apostol ubog, šele potem ga lahko Bog napolni s svojo ljubeznijo. Zato je nekega dne po maši je odložil še svojo puščavniško obleko, si oblekel sivorjavo tuniko s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so nosili siromaki, ter se poveznil z vrvjo. Tako se še danes oblačijo frančiškani. Podal se je med ljudi in govoril o ljubezni preprosto, iskreno in zelo prepričljivo. Njegova pričevanja so nekatere tako prevzela, da so mu kmalu sledili.
S somišljeniki so nato negovali gobavce ter pomagali kmetom na polju in pri drugih opravilih, za plačilo pa vzeli le hrano. Ljudje so začeli občudovati njihovo predanost Bogu, plemenitost, preprostost in dobro voljo. Frančišku ni bila pomembna samo ljubezen do ljudi, ampak tudi skrb za živali in naravo, zato bi ga lahko označili tudi za prvega ekologa. Red manjših bratov je kmalu potrdil Vatikan, Frančišek pa je postal vrhovni predstojnik reda. »Zakrivil« je tudi žensko različico reda klaris, za katero je stala sv. Klara Asiška. Posvečen je bil v diakona, duhovnik pa nikoli ni postal. Bil je tako skromen, da se je imel za nevrednega te službe.
Frančišek se je sčasoma vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Po navadi je izginil na goro La Verno, kjer so se mu prvič pojavila krvaveča znamenja Kristusovih ran. To je bilo prvo uradno izpričanje stigem v Rimokatoliški cerkvi. Zaradi spokornega življenja, postov in romanj v Sveto deželo je hudo zbolel. Umrl je med svojimi brati v Porcijunkuli, pri 44–ih letih, popolnoma izčrpan. Dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika.
