Razvoj mobilne telefonije pri nas sovpada z osamosvojitvijo države, ko je bil vzpostavljen tudi samostojni sistem NMT. »Ta je imel v tistem času eno veliko pomanjkljivost – deloval je zgolj v Sloveniji in na Hrvaškem, pa še to le zato, ker smo imeli skupno centralo. Takrat smo sicer že vedeli, da obstaja tudi sistem GSM, ki deluje v več državah, vendar je bil ta še del naše vizije za prihodnost,« se v muzejskih zapisih spominja Miran Kimovec, eden prvih zaposlenih v tedanji družbi Mobitel. Prvo testno bazno postajo so vklopili dan po osamosvojitvi, 27. junija, v Ljubljani. Septembra je sledilo še enajst novih na visokih slovenskih hribih, do konca leta 1991 pa so našteli 600 naročnikov prvih NMT-telefonov. Ti so takrat veljali za nekaj zelo prestižnega in dragega, zato so si jih lahko privoščili le premožnejši in podjetja. »Vse te zgodbe so pomemben del naše zgodovine in tega v resnici nihče ne ve, ker običajno vidijo samo zunanjost, le končni izdelek, ne vidijo pa, kaj vse je zadaj, kaj vse je potrebno, da mobilni telefoni delujejo,« pove vodja razstavnega projekta in kustosinja Estera Cerar.
Prve vrste pred trgovinami
Prvo GSM-omrežje so pri Mobitelu zagnali leta 1996, s čimer so postali tudi član mednarodne organizacije GSM Association, kar je pomenilo, da so lahko uporabniki storitve uporabljali tudi v tujini, ne le na Hrvaškem. Nov sistem in izredno poceni mobiteli so povzročili hitro rast števila naročnikov. »S tem smo pridobili veliko poslovnih uporabnikov. Mobitel je v tistih letih naredil eno najboljših potez: na trg so prišli GSM-mobiteli za dva tolarja. Starejši so takrat rekli, da so ljudje prvič po drugi svetovni vojni stali v vrsti pred trgovinami. Dejansko so ljudje v vrstah pred trgovinami čakali, da so lahko kupili mobitel,« pravi Kimovec. Takrat je številka uporabnikov že presegla milijon, črta na grafu pa je šla samo še navzgor.
»Še vedno so bile to drage storitve, saj so jih morali dodatno plačati. Na začetku so bili ljudje zelo pazljivi, kako bodo porabili svoje klice,« pojasni Estera Cerar. Tisti, ki so si lahko privoščili telefon, so bili seveda navdušeni. »Veliko je bilo tudi tega, da so se ljudje pretvarjali. Ko so bile še slušalke, so si jih prinesli recimo v lokal in jih imeli pri sebi na mizi, češ da lahko kličejo, čeprav v resnici niso mogli.« Tudi navade so bile drugačne, saj te vedno definira tehnologija, ki je v rabi. Če si se v analognih časih z nekom dogovoril, da se z njim dobiš v parku pri klopci, si ob tisti uri pač moral biti v parku pri klopci. »Danes ne znamo več nobene številke na pamet. Pri pripravljanju razstave smo našli tudi stari bonton, ki bi bil aktualen še danes. Od tega, naj ti telefon ne zvoni predolgo, do tega, da se vedno predstaviš, in ne rečeš le: 'Halo, kje si?'«
Svobodni kot ptica
Družba Mobitel je že zelo zgodaj zagnala dejavnost družbene odgovornosti. Eno prvih in odmevnih sodelovanj so leta 1995 začeli z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pod sloganom S pticami si delimo nebo so začeli prodajati program Mobi s paketi in karticami, ki so jih poimenovali po ogroženih vrstah ptic, da bi opozorili na njihovo ohranjanje. Družbena odgovornost se je pozneje odražala v številnih akcijah, kot so partnerstva z izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami, pediatrično kliniko, umetniki, raziskovalci in športniki.
Ključno je, da obiskovalci razstave spoznajo zanimive zgodbe in prednosti razvoja te tehnologije, a pomemben del projekta se skriva tudi v opozarjanju in ozaveščanju, pravi Estera Cerar. »Radi bi opozorili na varnost, odvisnost in vlogo družbenih omrežij, saj ljudje zelo nekritično sprejemajo vse informacije. Ti lahko objaviš, kar želiš, in večinoma se lahko to nepreverjeno širi. Mobilne tehnologije so večplastne, lajšajo nam življenje, vendar se moramo zavedati tudi njihovih pomanjkljivosti.« Danes mobilna tehnologija že predstavlja neko drugo realnost, ki je pogosta pot v osamo. »Veliko jih komunicira samo še po telefonu. Na spletu lahko imaš veliko prijateljev, na drugi strani pa si lahko zelo sam. Ali si res svoboden kot ptica ali si zdaj še bolj na vrvi, ker te lahko v vsakem hipu nekdo pokliče in pričakuje, da se boš takoj javil, da boš pogledal pošto in podobno. Te stvari hočemo osvetliti z različnih zornih kotov.«
