Za trenutek se je zdelo, kot da smo v znamenitem laboratoriju profesorja Baltazarja. Saj se spominjate tega prikupnega risanega junaka, kajne? In tudi njegovega čudežnega laboratorija oziroma ezoterične naprave, ki je uresničevala vse njegove domislice? Resda nismo bili dobesedno pri njem – kako bi le? – pa tudi ne v čisto pravem laboratoriju, smo bili pa med slovenskimi znanstveniki, ki so v okviru 33. dnevov Instituta Jožefa Stefana predstavili nekatere aktualne projekte, s katerimi se ukvarjajo. No, tako smo ob poslušanju za trenutek zaprli oči in se je res zdelo, kot da smo v nekakšnem posebnem laboratoriju, kjer se odvijajo naravnost čudežne stvari – od predstavitve domislic o gradnji mini jedrskih reaktorjev, zgrajenih kot lego kocke, do širjenja meja kvantne mehanike in umetne inteligence; ali pa odkrivanje razlogov, zakaj čebele pri gradnji panjev oblikujejo šestkotnike in kakšne so zakonitosti oblikovanja tumorjev v telesu; morda projekt, pri katerem poskušajo delovanje eksoskeleta bolje povezati s človeškimi možgani. Včasih se človek vpraša, kako znanstveni um deluje, da se dokoplje do vseh takšnih domislic.

In to slovenska znanost! Prav neverjetno je, koliko je med nami vrhunskih znanstvenikov, ki na svoj način pomikajo meje mogočega. Sprehodimo se po nekaterih aktualnih projektih, ki so jih predstavili.

Stopimo najprej na »običajno« področje, kot so obliži. Si predstavljate, da skupina znanstvenikov pod vodstvom dr. Ite Junkar razvija napredno tehnologijo za izdelavo inovativnih večfunkcionalnih obližev, ki so narejeni iz odpadnih delov sladkornega trsa in obogateni z naravnimi antibakterijskimi učinkovinami? To pospešuje celjenje kroničnih ran, zmanjšuje tveganje za okužbe ter izboljšuje udobje pacientov. Projekt so poimenovali SugarHeal (na splošno imajo znanstveniki radi takšna dopadljiva imena) in je že zelo daleč ter kaže velik potencial. »Ob uporabi naprednih zelenih tehnologij omogoča personalizirano oskrbo ran, hkrati pa s trajnostnim pristopom industrijske odpadke pretvarja v visokotehnološke medicinske rešitve prihodnosti,« so med drugim pojasnili.

Prvi na svetu

Ali pa projekt Aerodrops (po slovensko bi rekli: detekcija respiratornih kapljic v zraku), v okviru katerega je skupina pod vodstvom dr. Maje Remškar kot prva na svetu razvila prenosno, cenovno ugodno in do uporabnika prijazno napravo za merjenje koncentracije respiratornih kapljic v zraku. Ta projekt ima korenine v obdobju pandemije, ko se je veliko govorilo o razdalji, ki je potrebna, da bi se covid-19 manj širil med ljudmi. Naprave, ki bi merila samo prisotnost kapljic v zraku, doslej še ni bilo, tako so pri nas pač izdelali takšno. »Z njo lahko nadziramo širjenje respiratornih bolezni, posebno v zimskih mesecih, v prostorih, kjer je veliko ljudi, denimo v šolah, vrtcih, bolnišnicah, zdravstvenih domovih in negovalnih ustanovah,« je pojasnila dr. Maja Remškar.

V kovinski industriji naprava lahko zazna prisotnost kapljic hladilno-mazalnih sredstev, ki zaradi vsebnosti učinkovin ogrožajo zdravje. Naprava je primerna tudi za alarmiranje ob povečanih koncentracijah respiratornih kapljic, ki jih sproščajo živali z obolenjem dihal, kar lahko prispeva k nadzoru bolezni živali in zaščiti rejcev. Znanstvenica je še pojasnila, da z napravo sicer niso dokončno izmerili, ali je meter in pol res dovolj, da se koronavirus ne širi med ljudmi, toda vse kaže, da je ta razdalja premajhna, da bi bila res učinkovita.

Dr. Tanja Goričanec, ki je vrhunska znanstvenica s področja nuklearne fizike, je predstavila projekt Smarti, pri katerem gre za idejo majhnega modularnega reaktorja. »To bi bil reaktor kot iz lego kock,« se je izrazila, pri čemer je imela v mislih, da bi bil zgrajen tako, da bi bil prilagojen različnim potrebam. Na splošno je svetovni trend takšen, da so modularni reaktorji vse bolj priljubljeni. Majhni modularni reaktor pa bi se lahko uporabljal na res različnih področjih.

Zanimive so tudi študije uporabnosti eksoskeleta. Gre pravzaprav za nekakšno zunanje umetno okostje, ki človeku pomaga pri gibanju, bodisi tako, da lahko lahko nosi večje obremenitve, bodisi tako, da se lahko premika, četudi tega ni zmožen. Potencial je velik. Zdaj se med drugim ukvarjajo s tem, kako izboljšati komunikacijo med človekovimi možgani in delovanjem eksoskeleta, je pojasnil dr. Marko Jamšek. Projekt se imenuje Morpheus.

Pot do nanoteles

Pojdimo še malo globlje v znanost – v nanotelesa. Še ena takšna znanstveno zveneča beseda, ki obeta prihodnost. Nanotelesa so sicer že tukaj, toda, kot so pojasnili Gašper Žun in sodelavci, zdaj pri nas razvijajo novo platformo za njihovo produkcijo. Povedano poenostavljeno: gre za biološke molekule, del imunskega odziva živali, ki sodijo med kamelide in ki se specifično vežejo na tako imenovane tarčne molekule. Toda njihova izdelava je počasna in draga, zato so dostopni samo v zelo donosnih biotehnoloških in farmacevtskih panogah. Metoda, ki jo bodo razvili, bo hitrejša, cenejša, etično nesporna, hkrati pa bo končni produkt vsaj primerljiv, če ne celo višje kakovosti od danes dostopnih produktov. S tem bodo odprli vrata širši uporabi, kar bo izboljšalo dostopnost in število produktov, ki lahko koristijo človeku.

Medklic: ko znanstveniki takole govorijo o različnih projektih, je mogoče začutiti tisto povsod navzočo željo po boljši prihodnosti.

Precej projektov je tako povezanih s trajnostjo, z lepšo bodočnostjo. Obliže smo že omenili, toda to je razmeroma majhen projekt. Pri nas se odvijajo tudi veliko večji. Denimo projekt Greene. Tako kot številni drugi je tudi ta mednarodni, saj znanost navsezadnje ne pozna meja. Podrobnosti so bržkone preveč pedantne, če pa vendarle poskušamo strniti bistvo: poskušajo izdelati visokoenergetski trajni magnet za uporabo v zelenih tehnologijah, vetrnih elektrarnah in e-vozilih. »Cilj je boljša izraba obsežnega teoretičnega potenciala v teh magnetih, kar posledično vodi v njihovo večjo učinkovitost,« je pojasnila dr. Kristina Žužek. Boljši izkoristek vodi v boljše produkte. Pri projektu sodelujejo s številnimi partnerji iz Evrope.

Digitalna humanistika

Težko je iti mimo umetne inteligence, ki je tudi v znanosti zdaj v ospredju. Dr. Simon Krek je predstavil del projekta Gravitacija, in sicer veliki jezikovni model za digitalno humanistiko. »Cilj projekta je doseči boljše razumevanje jezika, zgodovine, človeka in družbe z uporabo sodobnih jezikovnih tehnologij ter tehnologij umetne inteligence,« je pojasnil. Med izzivi so izboljšanje velikih jezikovnih modelov z vključevanjem jezikovnih podatkov, izboljšanje jezikovnega znanja v zapletenih situacijah in jezikih, podprtih z manj viri, kot je slovenščina.

»Poleg tega so predvideni izboljšanje modelov za govorjeni jezik in za prepoznavo domensko specifičnega govora, izdelava multimodalnih modelov ter evalvacija modelov na specifičnih nalogah, kot so figurativni jezik in pragmatika, detekcija pristranskosti, zdravorazumsko sklepanje, parafraziranje in računalniška folkloristika.«

Tole slednje je pa že sila znanstveni jezik, kajne. Zato naj bo dovolj. Vendar je to le – pa povejmo še tako – vrh ledene gore slovenskega znanja in odkrivanja.