Videoigra Clair Obscur: Expedition 33 je prišla kot strela iz jasnega. Prvenec francoskega studia Sandfall Interactive je požel visoke ocene kritikov, agregatna ocena na spletni strani Metacritic.com pa je bila na dan izida igre pri 92 odstotkih in okitena z laskavo oznako »obvezno igranje«. Še bolj pozitiven je bil odziv uporabnikov, ki so ji na isti strani skupaj namenili kar 97 odstotkov, igri pa tudi že pripisujejo status najboljše igre tega leta. Pri tem je presenetljiv podatek, da je igro razvila ekipa, ki šteje vsega 30 ljudi. Gre sicer za izkušene veterane, ki so nekoč delali za francoskega igričarskega velikana Ubisoft, a danes ni nenavadno, če je v izdelavo vrhunskih iger vpletenih več kot šeststo ljudi. V igri Cyberpunk 2077 je skupaj z vsemi vpletenimi sodelovalo več kot tisoč ljudi. Podvig ekipe Sandfall Interactive je zato toliko bolj pozitivno presenečenje.
Sama igra se dogaja v postapokaliptičnem fantazijskem svetu z močnim pridihom francoskega obdobja belle epoque. Svet je v primežu nadnaravne sile, ki se imenuje Slikarka, ki vsako leto v smrt pahne en letnik ljudi. Začelo se je s smrtjo ljudi, starih 100 let, potem pa je poguba vsako leto doletela za eno leto mlajše. Vsi dosedanji poskusi, da bi Slikarko ustavili, so se izjalovili, zato ljudje odprave za rešitev človeštva obravnavajo le še kot vsakoletni protokol, brez pravega učinka. Videoigra se začne na zadnji dan življenja ljudi, starih 34 let, ko bodoči člani odprave 33 izgubijo svoje najbližje.
Potezna strategija z elementi akcije
Kar zadeva igralno izkušnjo, Clair Obscur: Expedition 33 prinaša nov zasuk koncepta japonskih iger igranja vlog (JRPG). Gre torej za za igro raziskovanja skrivnostnega sveta s poteznim bojem. Potek igre je razmeroma linearen z nekaj razvejanimi lokacijami, ki odpravijo občutek sprehoda skozi koridor. Kdor išče »odprti svet« oziroma peskovnik, v katerem si lahko ustvari lastno zgodbo, pa naj išče drugje. Izredno zanimiv je zasuk načina bojevanja. Čeprav gre za čistopotezno strategijo, pri čemer je vmesnik med bitkami skoraj kopija vmesnika v Personi 5, a drugače stiliziran, jim je v sistem uspelo vnesti tudi nekaj primesi akcijskih iger. V fazi branjenja se mora igralec ob pravilnih trenutkih izmakniti ali parirati nasprotnikove udarce. Če tega ne stori dovolj pogosto, težko preživi spopade tudi s šibkimi nasprotniki. V praksi stvar deluje odlično in preprečuje občutek repetitivnosti, ki zna spremljati boje v igrah JRPG. Uporabnik je ves čas vpleten v dogajanje, spremlja in si poskuša zapomniti gibe napadalnih potez nasprotnikov, da se zna nanje v pravem trenutku pravilno odzvati. V fazi napada ostajajo vsi elementi strategije.
Igri gre priznati izredno lep dizajn, ki nekoliko spominja na Bioshock Infinite in Dishonored, a je dovolj samosvoj, da jo je mogoče v hipu prepoznati. Skladno s premiso zgodbe tudi dizajn sveta spominja na slikarski slog, z impresionistično in nadrealistično estetiko ter temnimi podtoni. Vse skupaj ustvarja vtis združitve videoiger Final Fantasy z obiskom muzeja d'Orsey. Se pa na trenutke vidi tudi, da ne gre za produkcijo na čisto najvišji ravni. Nekatere animacije niso povsem izpiljene in zlasti na začetku delujejo okorno. Predvsem pri skokih jim ni uspelo prepričljivo animirati sile težnosti. Podobno velja za animacijo hoje. Bolj dodelana bi lahko bila tudi okolja. Ko hodiš po robu igralnega prostora, dobiš občutek, da je vse skupaj le cev, oblečena v tapete s 3D-animacijami. Se pa ob vseh drugih prednostih igre omenjene detajle presenetljivo hitro pozabi in na dolgi rok niso moteči.
Odlična zgodba z odlično igralsko zasedbo
K temu pripomore tudi odlična zgodba z močnim čustvenim nabojem, ki igralca z obema rokama zgrabi, pretrese in mu ponovno iztegne roko, da se zopet postavi na noge že v prvi uri igre. Pohvalo si zasluži tudi odlična zasedba igralcev, ki so likom posodili glasove in jim je uspelo na igralca prenesti zelo človeško zgodbo. Tu so Charlie Cox (Daredevil), Jennifer English (Shadowheart v igri Baldur's Gate 3), Kirsty Rider (Emmanuela v seriji The Sandman) in Andy Serkis (Golum v filmih Gospodar prstanov in Hobit). Vse skupaj zaokroža še izvrstna glasbena podlaga.
Igralni čas za dokončanje zgodbe obsega okoli 30 ur, z vsemi stranskimi nalogami pa se lahko raztegne na okoli 60 ur. Pri ceni okoli 49 evrov to pomeni manj kot evro na uro igranja, kar je ceneje od parkiranje avtomobila v ljubljanski coni 1.
Clair Obscur: Expedition 33 je le najnovejša zgodba o uspehu evropske igričarske industrije. Letos je navdušila že igra Kingdom Come: Deliverance 2 češkega studia Warhorse, evropski studii pa so v zadnjih letih pobrali tudi več nagrad za najboljšo videoigro leta. Predlani je ta naziv praktično soglasno pripadel igri Baldur's Gate 3 belgijskega Larian Studios. Na podelitvi The Game Awards je ta naziv leta 2021 pripadel igri It Takes Two švedskega Hazelight Studios, leta 2015 pa je nagrada šla poljskemu CD Project Red za videoigro The Witcher 3. To ni mačji kašelj, saj je celotna industrija videoiger (vključno z mobilnimi igrami) lani ustvarila 184 milijard dolarjev prihodkov. Hollywoodski filmski industriji je medtem uspelo ustvariti pičlih 30 milijard dolarjev. x
