Ko sem prvič videl Huaweijeve nove brezžične slušalke freearc, nisem bil povsem prepričan. Njihov dizajn je dokaj nenavaden. Namesto da bi si jih vtaknili v uho, si jih moramo oviti okoli ušesa, zvočnik pa nato nekako obvisi, prislonjen na tragus – majhen hrustančast izrastek ob vhodu v sluhovod, ki deloma pokriva ušesno odprtino. Prav to naslanjanje na tragus me je najbolj zmotilo. Bil sem prepričan, da bi moral zvočnik iti v ušesno votlino. Premikal sem slušalke, iskal način, da bi zvočnik zrinil tja, a ni šlo. Za trenutek sem celo pomislil, da slušalke niso primerne za moje uho.
Priznam tudi, da sem vihal nos ob pogledu na polnilno škatlico. Navajenemu na vse manjše in lično oblikovane škatlice se mi je zdela škatlica slušalk freearc velika in dolgočasna – bolj primerna za kakšen medicinski pripomoček kot za polnilno škatlo slušalk podjetja, ki veliko vlaga v dizajn svojih izdelkov. To so bili moji prvi vtisi. Nato sem vklopil slušalke.
Ne bom rekel, da imajo freearc najboljši zvok, ki ga lahko dobiš na slušalkah. Je pa glede na ceno, ki bo predvidoma okoli 129 evrov, zelo dober. Ponujajo dobro uravnoteženo zvočno izkušnjo, tudi nekaj basov in jasne vokale, je pa v ozadju precej algoritmičnega obdelovanja zvoka. Ker zvočnika počivata na tragusu, je med poslušanjem glasbe ves čas mogoče slišati tudi dogajanje v okolici. Kdor si želi dušenja zunanjega hrupa, naj torej išče drugje. Poanta slušalk freearc je ravno v odprtem načinu poslušanja glasbe. To je varneje, ko se peljemo s kolesom, in praktično, ko sedimo v pisarni – lahko poslušamo glasbo ali radio, hkrati pa brez težav komuniciramo s sodelavci in ostajamo povezani z okolico. Če so doma prizanesljivi do »kiborgov«, lahko s temi slušalkami lažje usklajujete željo po poslušanju glasbe in dostopnosti družinskim članom.
Nekaj zvoka uhaja v javnost
Odprti dizajn ima tudi slabosti. Zvok slušalk nikoli ne bo povsem preglasil zvokov iz okolice. V določenih situacijah so lahko takšne slušalke celo pretihe za jasno poslušanje, a je treba priznati, da so freearc relativno glasne. Vsekakor ne sodijo med najtišje slušalke odprtega tipa, a ne pričakujte čudežev.
Dodatna pomanjkljivost odprtih slušalk je uhajanje zvoka. Huawei je zato slušalke opremil s sistemom obratnih zvočnih valov, ki naj bi zmanjšal uhajanje zvoka v okolico. Stvar deluje solidno, a tudi ta sistem ni vsemogočen – nekaj zvoka bo vseeno ušlo ven. Podobno kot če bi na običajnih slušalkah za v uho glasbo poslušali pri visoki glasnosti.
Imajo pa freearc še enega izjemno zanimivega asa v rokavu: doseg. Pri običajnih brezžičnih slušalkah povezava običajno odpove po kakšnih 30 metrih. V zaprtih prostorih ali na območjih z veliko betonskimi preprekami se izgubi še prej. Huawei je v freearc vgradil dvojni anteni dolgega dosega, ki na prostem omogočata povezavo do 400 metrov. To je kar daleč. V notranjih prostorih je doseg odvisen od sten, a v običajnem stanovanju večjih težav ne bi smelo biti. Predvsem izjemen doseg na prostem kaže, da so slušalke izdelane tudi za rekreativce – še posebej za tiste, ki se ukvarjajo s športom, pri katerem ne želijo ves čas nositi mobilnega telefona. Zato so slušalke opremili tudi z odpornostjo proti vodi in prahu po standardu IP57, kar zadostuje za zaščito pred znojem. Oblika, ki se mi je sprva zdela neprepričljiva, pa se je pri športnih aktivnostih izkazala za stabilno in dobro prilagojeno.
Za uravnavanje glasnosti in premikanje med pesmimi poskrbijo različne vrste dotikov slušalke s prstom. Baterija zadošča za približno sedem ur poslušanja glasbe, v škatlici pa je dodatne energije za 28 ur uporabe. Slušalke pa so seveda povezljive z vsemi operacijskimi sistemi. Kot rečeno – dober paket za okoli 129 evrov. A koncept slušalk je kljub temu precej nišen in morda ne bo ustrezal vsem, še posebej tistim, ki si želijo z glasbo popolnoma odrezati stik z zunanjim svetom.
