Že več kot sto let znanstveniki raziskujejo, kje so meje komunikacije med človekom in živaljo. Ali lahko druge vrste resnično razumejo naš jezik ali vsaj geste? Vse več raziskav kaže, da so nekatere živali res sposobne precej natančno zaznavati, kaj hočemo povedati – od znakovnega jezika pri velikih opicah do zvočnih simbolov, ki jih uporabljajo nekateri ptiči in psi. Vendar se pri tem vedno postavlja enako vprašanje: gre le za naučene odzive ali za pravo razumevanje pomena?
Znano je, da živali že od nekdaj komunicirajo s pomočjo telesnih signalov, glasovnih vzorcev ali kemičnih dražljajev. Toda razumevanje človekovega govora je veliko zahtevnejša naloga, saj gre za zaznavanje pomena, ki pogosto presega golo prepoznavanje zvokov.
Primer pametnega konja
V začetku 20. stoletja je svet presenetil primer konja Hansa, ki je, kot so verjeli, znal »odgovarjati« na preprosta vprašanja v nemščini z udarci s kopitom. Kasneje se je pokazalo, da je Hans le zaznaval nezavedne telesne namige ljudi okrog sebe in se nanje odzival. S tem pa se je odprlo novo znanstveno področje, ki je opozorilo, kako težko je ločiti resnično razumevanje jezika od spretnosti prebiranja človeških kretenj in drž.
Novejše raziskave kažejo, da številne živali – denimo psi, ptiči in nekateri primati – razumejo osnovne ukaze ali geste, toda v veliki meri ostaja vprašanje, ali dejansko razumejo jezik ali le prepoznavajo vzorce, tone in kontekst. Profesor Simon Townsend je za spletni portal Livescience nedavno poudaril, da živali zelo dobro zaznavajo ton in okoliščine, vendar je uporaba zapleteno strukturiranega jezika še vedno izključno človeška značilnost. Kljub temu novodobni poskusi to mejo vsaj delno spodbijajo.
Eden najslavnejših primerov domnevnega razumevanja človeškega jezika pri živalih je zgodba o gorili Koko. Rodila se je leta 1971 v živalskem vrtu v San Franciscu in bila zaradi zdravstvenih težav zgodaj ločena od skupine. S pomočjo znanstvenice Francine Patterson je začela že pri enem letu starosti spoznavati znakovni jezik.
Po podatkih, objavljenih v reviji American Journal of Primatology, je Koko razumela več kot 2000 angleških besed in uporabljala približno 1000 znakovnih kretenj. Vsak nov znak je morala spontano in ustrezno uporabljati štirinajst zaporednih dni, preden so ga priznali. Čeprav so bili njeni dosežki desetletja deležni občudovanja, je po njeni smrti leta 2018 več lingvistov izrazilo dvom, ali je resnično razumela jezik ali pa je šlo bolj za prilagojene gibe, ki so jih raziskovalci zaradi naklonjenosti razlagali kot znakovno komunikacijo.
Kljub različnim mnenjem je Koko vsekakor izkazovala izjemno občutljivost za človeške signale in celo zmožnost empatičnega odzivanja, denimo v primeru, ko naj bi žalovala za izgubo svojega mačjega prijatelja. Ti dogodki so na novo zastavili vprašanje, kako daleč lahko seže čustvena in kognitivna povezanost med človekom in drugimi primati.
Psi z gumbi
Psi pa so bržkone najbolj zanimiv primer, ko gre za razumevanje človekovih besed ali ukazov. Njihova evolucijska pot, ki traja vsaj 14.000 let, je izoblikovala posebno občutljivost na človekove glasove, geste in čustva. Mladiči že pri osmih tednih starosti opazno razlikujejo med prijaznim in grajajočim tonom, pogosto tudi brez očitnih vidnih namigov.
Raziskava, ki jo je leta 2024 na Univerzi Kalifornije v San Diegu izvedel Federico Rossano, je vključevala 59 psov, ki so uporabljali tablo z zvočnimi gumbi. Izkazalo se je, da so psi v veliki meri pravilno povezovali določene besede, denimo »ven«, »igrati« ali »jesti«, z njihovim pomenom, tudi če je bil človek tih in se ni premikal. To kaže, da psi zvok dojemajo kot nosilca pomena, ne zgolj kot čustveni signal.
Še dlje so šle raziskave s primati, kot so pritlikavi šimpanzi ali bonobi. Najbolj znan med njimi je Kanzi, ki je odraščal v okolju, kjer so vsak dan govorili angleško in uporabljali »leksigrame« – grafične simbole za različne predmete ali dejanja. Kanzi naj bi brez formalnega dresiranja ugotovil, da določeni simboli in besede pomenijo določen predmet ali dejanje.
Raziskovalci so sposobnosti opice primerjali s sposobnostmi dve leti starega otroka. Oba sta morala slediti navodilom, kot je »zlij sok v kozarec«. Več kot 660 takšnih stavkov so uporabili. Izkazalo se je, da je Kanzi razumel preproste stavčne strukture in znal razločiti, kdo kaj naredi komu, glede na zaporedje besed. Rezultati so pokazali, da bonobi v določenih okoliščinah lahko dojemajo osnovna slovnična pravila, kar je dolgo veljalo za izključno človeško sposobnost.
Več kot naključje
Pozneje so v reviji Frontiers in Psychology znova ocenili Kanzijeve sposobnosti pri tako imenovanih »obrnljivih stavkih«. Raziskovalec P. Thomas Schoenemann je s statističnimi simulacijami ugotovil, da Kanzijev uspeh presega golo naključje in da razume vsaj osnovni besedni red znotraj stavka. Čeprav njegova slovnica še zdaleč ni bila popolna, je presenetljivo nakazovala sposobnost, ki smo jo prej pripisovali le ljudem.
Vse omenjeno ne pomeni, da živali govorijo ali razmišljajo natanko tako kot ljudje. Nakazuje pa, da so nekatere kognitivne sposobnosti, potrebne za razumevanje jezika, morda prisotne pri več vrstah živih bitij, kot smo menili doslej. To pa postavlja pod vprašaj strogo ločnico med nagonsko komunikacijo in simboličnim jezikom, ki se ga naučimo.
