Začne se kot nepojasnjena bolečina strahu. Na videz običajen pojav – skupek majhnih lukenj, brenčanje čebele ali migotanje fluorescenčnih luči – nenadoma postane sprožilec silne tesnobe. Za tiste, ki živijo z manj pogostimi fobijami, lahko svet postane kot minsko polje, kjer običajne trenutke zasenčijo neracionalni, toda zelo resnični strahovi.
Medtem ko arahnofobija (strah pred pajki) in akrofobija (strah pred višino) pogosto prevladujeta v razpravah o anksioznih motnjah, so lahko manj pogoste fobije enako izčrpavajoče. Te fobije, ki obsegajo pojave od tripofobije (strah pred grozdi majhnih lukenj) do nomofobije (strah pred tem, da bi ostali brez mobilnega telefona), pogosto ostanejo neopažene ali napačno razumljene, tako da prizadeti bolj v tišini bijejo svoj boj.
Tripofobija lahko zmoti normalno življenje. Ljudje, ki jo doživljajo, se lahko neprijetno počutijo že v sobi z vzorčastimi tapetami. To ni samo nelagodje, temveč globoka fizična reakcija, kot da je telo nenadoma v visoki pripravljenosti.
Strah pred klovni
Dr. Carol Mathews, profesorica psihiatrije na Univerzi na Floridi in strokovnjakinja za anksiozne motnje, je v nekem pogovoru pojasnila, da takšne fobije pogosto izhajajo iz evolucijskih nagonov. »Nagnjeni smo k izogibanju stvarem, ki bi lahko predstavljale grožnjo, kot so strupene žuželke, ki imajo pogosto vzorce, podobne tistim, ki sprožijo tripofobijo,« je komentirala in dodala, da pri nekaterih ljudeh ta naravni odpor postane pretiran, kar vodi v popolno fobijo.
Nenavadne fobije niso omejene na vzorce ali slike. Na primer, tu je kurlofobija, strah pred klovni, ki je postal kulturno prepoznaven s filmom Tisto (It) Stephena Kinga, vendar ljudi redkeje prizadene v resničnem življenju. Podobno se je nomofobija – sodobna fobija, povezana z odsotnostjo delujočega pametnega telefona – pojavila, ker je tehnologija vedno bolj del našega življenja.
Nekatere manj znane fobije so še ablutofobija (strah pred kopanjem ali umivanjem), eritrofobija (strah pred zardevanjem, pogosto povezan s socialno anksioznostjo), gefirofobija (strah pred prečkanjem mostov), somnifobija (strah pred spanjem, ki včasih izhaja iz nočnih mor ali strahu pred izgubo nadzora) in kronofobija (strah pred časom oziroma pred bežanjem časa).
Vsaka fobija predstavlja svojevrstne izzive. Za nekoga z gefirofobijo bodo dnevne vožnje morda zahtevale dolge obvoze, da bi se izognili mostovom. Za tiste s somnifobijo je noč prava bitka.
Brez dostopa do omrežja
»Fascinantno je, kako specifični so lahko ti strahovi,« je komentirala dr. Mathewsova. »Toda ne glede na to, kako nenavadni se morda zdijo drugim, je strah pristen in močno zakoreninjen v posameznikovem dojemanju okolja.«
Nenavadne fobije se tako kot njihove pogostejše sorodnice pogosto razvijejo zaradi mešanice genetskih, okoljskih in psiholoških dejavnikov. Travmatična izkušnja, kot je obtičati na mostu med potresom, lahko povzroči gefirofobijo. Za druge je izvor manj jasen, toda nič manj moteč.
Socialni in kulturni vplivi so lahko pomemben dejavnik. Nomofobija je bila na primer opisana kot sodobna fobija, ki se je rodila iz našega zanašanja na tehnologijo. Študija britanske pošte je razkrila, da 53 odstotkov uporabnikov mobilnih telefonov občuti tesnobo, ko izgubijo telefon, jim zmanjka baterije ali nimajo dostopa do omrežja.
Za tiste z nenavadnimi fobijami vsakdanje življenje pogosto zahteva zapleteno načrtovanje. Ljudje z eritrofobijo se pogosto izogibajo družbenim situacijam, da zmanjšajo tveganje zardevanja. Torej ne gre za samo zardevanje, pač pa za strah pred obsojanjem ali zasmehovanjem. Zaradi tega se lahko takim ljudem celo mimobežne interakcije zdijo neznosne.
