Pomislimo: življenje je polno situacij, ki s seboj prinašajo tako dobro kot slabo. Napredovanje v službi, na primer, lahko sicer pomeni višjo plačo, vendar tudi več odgovornosti in daljše delovnike. Letni pogovor z nadrejenim lahko vključuje pohvale za dobro opravljeno delo, toda hkrati predloge za izboljšave. Zdravniški izvid lahko prinese olajšanje na enem področju in skrb na drugem. Govorimo torej o dobrih in slabih novicah hkrati. Na mestu je torej vprašanje, ali je bolje najprej slišati ali v medijih prebrati dobro ali najprej slabo novico.
To vprašanje se dotika osnov človeške psihologije in komunikacije, tako da so se psihologi s tem precej ukvarjali. Med drugim sta veliko na tem področju naredili ameriški raziskovalki Angela Legg in Kate Sweeny. V neki zanimivi študiji, objavljeni marca 2014 v znanstveni reviji Personality and Social Psychology Bulletin, sta ugotovili presenetljive razlike med tem, kaj si intuitivno želimo, in tem, kaj nas morda bolj spodbudi k dejanjem.
Pomembna odločitev
V prvi fazi raziskave so udeleženci izpolnili vprašalnik, pri čemer so eni skupini povedali, da bo prejela povratne informacije – nekatere dobre, nekatere slabe – in ljudi vprašali, katere želijo slišati najprej. Velika večina, kar 78 odstotkov, je izrazila željo, da bi najprej slišala slabe novice, nato pa dobre. Njihova utemeljitev? Verjeli so, da se bodo počutili bolje, če bodo neprijetni del opravili takoj in končali s pozitivno noto. Ta želja je skladna s psihološkim načelom učinka nedavnosti (angl. recency effect), ko zadnja informacija, ki jo slišimo, najmočneje vpliva na naše končno razpoloženje.
Zato je nekoč kot pribito veljalo, da je zadnja stran časopisa bolj sproščena in pozitivna (mnogokrat je sicer občutek pokvarila slaba vremenska napoved). Toda zdaj vsaj bolje razumete, zakaj je struktura takšna, kot je.
Stvari postanejo bolj zapletene, ko pogledamo perspektivo tistega, ki novice sporoča. Drugo skupino udeležencev so namreč v omenjeni raziskavi postavili v vlogo tistih, ki bodo nekomu drugemu podali povratne informacije (dobre in slabe) o njegovem osebnostnem vprašalniku. Vprašali so jih, katere novice bi želeli sporočiti najprej. Rezultati so bili precej bolj deljeni: tisti, ki so se osredotočili na to, kaj bi prejemnik želel slišati (in pokazali več empatije), so bili bolj nagnjeni k temu, da najprej sporočijo slabe novice. Tisti pa, ki so se osredotočili na lastne občutke ob sporočanju novic, so pogosteje želeli najprej sporočiti dobre novice.
Nadaljnja študija je potrdila vlogo empatije: ko so bili sporočevalci izrecno napoteni, naj razmislijo o občutkih prejemnika, so bistveno pogosteje izbrali vrstni red, v katerem so bile slabe novice najprej na vrsti.
Preobrat v tretjem koraku
Tretja študija Leggove in Sweenyjeve pa prinaša preobrat. Odgovor je bil odvisen od tega, ali je naš cilj boljše počutje ali dejanska sprememba vedenja. Udeležencem so po izpolnitvi osebnostnega vprašalnika dali lažne povratne informacije, ki so vsebovale tako dobre (na primer: »Ste dober vodja.«) kot slabe lastnosti (»Niste zelo ustvarjalni.«). Raziskovalki sta spreminjali vrstni red podajanja teh informacij. Pred prejemom povratnih informacij in po njem so udeleženci ocenili svoje razpoloženje in stopnjo skrbi.
Udeleženci, ki so najprej slišali slabe novice, so bili na koncu boljšega razpoloženja in manj zaskrbljeni kot tisti, ki so najprej slišali dobre novice.
Raziskava Leggove in Sweenyjeve sporoča, da tisto, kar je za nas bolj prijetno, ni nujno hkrati tisto, kar nam dolgoročno najbolj koristi, še posebej, ko gre za osebnostno rast in razvoj. Morda je prav kanček nelagodja, ki ga prinese soočenje s slabimi novicami brez takojšnje tolažbe, tisti nujni impulz, ki nas premakne naprej. Pri sprejemanju novic pa je zgodba obrnjena: medijski ustvarjalci bi morali bolj upoštevati, da novice s pozitivno noto dejansko v človeku pustijo pozitivno sled.
