Lahko svoji soprogi (možu) ali svojemu dekletu (fantu) prostodušno razkriješ, kdo si v resnici in kaj si zares želiš – ali je to dobro ali slabo, ali so to tvoje prednosti ali slabosti, upi in strahovi, uspehi ali neuspehi?
Večina ljudi se boji drugim, tudi ljubljeni osebi, povedati, kaj mislijo in čutijo o pomembnih osebnih zadevah. Pomanjkanje samozavesti, prikrite zamere, boleči spomini in skrivne želje so pogoste lastnosti ljudi, a redki pari si znajo pomagati pri sprejemanju in razreševanju teh močnih, toda skritih čustev.
Večina parov ne preživi skupaj niti 30 minut na teden, da bi drug z drugim delila in izmenjevala svoje intimne občutke. Potem ni presenetljivo, da odnosi postanejo monotoni in nezanimivi. Namesto da bi raziskali svoja čustva, mnogi pari mislijo, da vedo, kaj čuti njihov partner, v resnici pa se o tem bojijo vprašati drugega. Da bi ostala vznemirljiva, živahna, močna in globoko iskrena, je ključnega pomena, da drug drugemu izrazita svoja čustva.
Za nekatere ljudi je strah pred zavrnitvijo primarna psihična motnja, torej ovira. Skoraj vsak od nas skriva določeno skrb, da bi bil kot partner, če bi drugi res vse vedel, lahko zavrnjen. Nekateri se bojijo, da bi bilo to zanje ponižujoče ali da bi se počutili manjvredne, če bi jih partner v celoti spoznal. Tisti, ki obupano iščejo ljubezen in jo končno najdejo, lahko odkrijejo novo skrb – strah, da bi to ljubezen izgubili in se znova soočili s samskim življenjem. Zaradi nenehne prisotnosti takih strahov je ohranjanje velike ljubezni težko, če ne nemogoče.
Zadrževanje takšnih občutkov v sebi ustvarja breme za osebo in za odnos s partnerjem, saj takšno vedenje spodkopava samozavest in sposobnost dajanja in sprejemanja ljubezni. Ko dva skrivata svoja čustva, sta v razmerju obsojena na dolgočasje in kronično nezadovoljstvo. Namesto da bi pari jasno izrazili svoje potrebe, začnejo drug z drugim manipulirati, se ustrahovati ali si vzbujati občutek krivde. Ljubezenske avanture ali ločitve partnerjev potemtakem niso redke.
Vsega ni treba dati na plan
Strahove je treba izraziti, jih spustiti na dan. Vzpostaviti je treba vzdušje čustvenosti, medsebojne pozornosti, obzirnosti, varnosti in zaupanja, ki bo tako vam kot vašemu ljubezenskemu partnerju omogočilo, da sprejmeta in uživata v tveganju samoodkrivanja. Tako lahko brez strahu razkrijete skrite dele svoje osebnosti in razvijete nove čustvene povezave. Popolna odkritost je lahko včasih nerealen standard ljubezni in zakona. Reči, da mož in žena ne smeta imeti skrivnosti in da popolna odkritost ni vedno najboljša politika, ignorira naravno človeško potrebo po določenih območjih zasebnosti.
Če se ne počutite prijetno, ko pomislite na to, da bi partnerju priznali svoje spolne izkušnje iz prejšnjih razmerij, ni razloga, da bi mu jih izdali. Prav tako ni obveznost razkriti svoje spolne fantazije ali skrivnosti, za katere menite, da so preveč osebne, da bi jih delili s kom, niti s svojim zakoncem. Intimnost ne pomeni, da morate osebi, ki jo imate radi, povedati vse.
Nekatera priznanja lahko resno poškodujejo ljubezenska razmerja (ali celo vodijo v njihovo prekinitev), namesto da bi jih okrepila. Je na primer priznanje zveze za eno noč, ki v bistvu nima nadaljnjih, kasnejših posledic, težava?
Če se odločite za pomemben, vsebinski in odprt pogovor s partnerjem, morate pomisliti še na en dejavnik, ki se na prvi pogled zdi nepomemben, a je. Za takšen pogovor morate ustvariti ustrezne okoljske pogoje, kar pomeni, da izklopite telefon in zagotovite, da vas nihče ne moti. Tako kot pri programu vzdrževanja telesne pripravljenosti je tudi tukaj trikrat na teden po pol ure prijetnega pogovora minimum za ohranjanje dobrih ljubezenskih odnosov, ena polna ura tovrstnega druženja enkrat na teden ali enkrat na dva tedna pa bo omogočila še večjo intimnost s sopotnikom.
Skupno odpiranje lastnega notranjega življenja vam bo omogočilo, da se boste z ljubljeno osebo bolje razumeli, da boste bolje razumeli partnerjeve želje in prizadevanja ter čutili njegovo podporo.
