Spomini na tihotapstvo predvsem ob meji z Italijo in Avstrijo živijo še danes. Prav tako ima po vojni rojena generacija iz časov »švercanja« dobrin čez mejo zgodbe, ki jih v smehu pripoveduje še danes. A včasih ni bilo tako. »Danes imajo ljudje veliko povedati, se smejijo, kaj vse so pripeljali čez. Sam pa sem videl tudi hude stvari, ko so ljudje jokali, prosili na kolenih, da bi jih spustili čez mejo, jim ne vzeli dokumentov in podobno,« je za pripravo publikacije za Muzej tihotapstva na Pristavi povedal S. Lindič, policist v pokoju, ki je služboval na mejnem prehodu z Italijo.
Muzej obiščejo tudi družine
Muzej tihotapstva je svoj prostor našel na nekdanjem mejnem prehodu druge kategorije na Pristavi, ki so ga uporabljali izključno domačini s prepustnico. Pripravili so tudi katalog Tihotapstva na Goriškem po drugi svetovni vojni v obliki male zelene knjižnice. Kot je dejal Jani Toplak, zgodovinar in zunanji sodelavec muzeja, ki je pri postavitvi zbirke sodeloval z avtorjem razstave Rokom Bavčarjem, kustosom in etnologom, je zanimanje za muzej veliko. »Predvsem ob koncu tedna, ko je lepo vreme, nas obišče veliko ljudi. Tudi družine z manjšimi otroki, najzanimivejši obiskovalci pa so pripadniki starejših generacij, ki jih razstava popelje v obdobje 70. in 80. letih prejšnjega stoletja,« nam je povedal Toplak in dodal, da takrat razstava zaživi. »Ljudje se začnejo vračati v preteklost, nekateri tudi v otroštvo, in obujati spomine z meje,« je dodal in nas popeljal v čas konec 40. in v začetek 50. let, ko se je z Videmskim sporazumom vzpostavil režim in se je odprlo 56 novih mejnih prehodov. »Od takrat dalje ne moremo več govoriti o nekem železnem režimu na meji, saj je bil prestop meje mogoč le s prepustnico, najprej samo štirikrat na mesec. Gre za ljudi, ki so živeli v desetkilometrskem obmejnem pasu, pogosto so imeli na drugi strani meje tudi nepremičnino ali zemljo, ki so jo obdelovali.«
Iz pločevinke še mesec dni pil vodo
O povojnih razmerah najbolj nazorno govori razstavljena fotografija iz leta 1947, ko je državna meja razdelila dvorišče zraven mejnega prehoda na Pristavi. Krava na fotografiji z zadnjimi nogami stoji v Italiji, njen sprednji del pa je v Jugoslaviji. In prav ti ljudje tik ob meji so bili prvi, ki so skrivno prenašali bolj ali manj nujne dobrine čez mejo, da bi si nekoliko izboljšali življenjski standard. »Šverc, kot se je prijela beseda, je potekal v obe smeri: tako iz Italije v Jugoslavijo kot obratno. Blago so ljudje največkrat skrivali v obleki, avtomobilu ali kolesih,« je povedal sogovornik in pokazal v vitrino, kjer so na ogled tako kolesarski sedež, moški pas z zadrgo, ženski salonarji s predelano peto in nedrček, v katerega so ženske lahko skrile denar. »Če so ljudje v prvih povojnih desetletjih iskali v bližnji Italiji predvsem osnovne dobrine, ki se jih v Jugoslaviji ni našlo, so v 70. in 80. letih, ko se je standard tudi pri nas nekoliko izboljšal, zaradi večje kupne moči iz Italije tihotapili raznorazne potrošniške izdelke, ki se jih ni našlo na domačih policah,« je pojasnil Toplak, obiskovalec pa se je ob pogledu na pločevinko kokakole spomnil, kako jo je kot najstnik dobil od staršev, ki so enkrat na mesec hodili v Trst po kavo. »Kokakolo sem pil ves dan. Ko je bila pločevinka prazna, sem iz nje še mesec dni pil vodo,« je pripomnil.
Najbolj iskana tihotapska roba v povojnem času je bila seveda kava. Sprva so lahko čez mejo prepeljali le 50 gramov kave in denimo sedem jajc. »Za boljšo predstavo, kako donosno je bilo švercanje, naj omenim, da se je v Jugoslaviji lahko s 30 kilogrami kave, prodane na črnem trgu, plačala poroka, s 60 kilogrami pa si v Bosni lahko kupil golfa iz druge roke,« je povedal Toplak. V muzeju smo tudi izvedeli, da si lahko z 12 jajci, ki si jih iz Jugoslavije odnesel v Italijo in tam prodal, nato kupil 200 gramov kave. Za dva kilograma mesa ali tri litre žganja si dobil kilogram kave. Za šest kilogramov masla pa »le« en kilogram kave. Muzej je od ponedeljka do petka odprt od 9.30 do 12. ure ter od 13. do 18 ure. Za konec tedna od 10. do 13. ure in od 13.30 do 18. ure.
Šverc tura – doživljajska pustolovščina tihotapljenja
Zgodovina tihotapljenja oziroma švercanja v goriškem obmejnem prostoru je navdihnila nastanek edinstvene izkušnje – Šverc ture. Od februarja 2025 je v somestju Nova Gorica - Gorica obiskovalcem na voljo priložnost, da se skozi interaktivno vodenje postavijo v vlogo tihotapcev. Udeleženci na poti med Trgom Evrope in Pristavo skozi različne izzive preizkušajo svoje »tihotapske« spretnosti. Igrano vodeno doživetje se začne in zaključi na Trgu Evrope. »Na približno dva kilometra dolgi nezahtevni poti je več postankov, vključeno je tudi prečkanje meje in srečanje s 'strogim' carinikom,« je povabila Alenka Ožbot Klančič, vodja projektov pri Zavodu za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina, kjer so pri oblikovanju ture združili moči z Goriškim muzejem. »Izkušnja vključuje tudi obisk Muzeja tihotapstva na Pristavi, kjer se udeleženci fotografirajo za prepustnico, ki jo kot spomin odnesejo tudi domov.«
Izkušeni vodniki ture izvajajo v slovenščini, italijanščini in angleščini, trajajo pa približno dve uri. Zanimanje je veliko, odzivi udeležencev so zelo pozitivni. »Kot kaže, bo tura zanimiva tudi kot rojstnodnevno praznovanje,« je še povedala sogovornica in dodala, da so prijave na to dogodivščino možne na spletni strani www.sverctura.si. Ture se izvajajo med koncem tedna, ob sobotah v slovenščini in angleščini, ob nedeljah v italijanščini, za vsaj šest udeležencev pa organizirajo tudi zasebne ture med tednom. »Šverc tura je eden od treh turističnih produktov, ki jih je Zavod za turizem Nova Gorica v sodelovanju z Zavodom GO! 2025 razvil v okviru projekta Tovarna izkušenj – razvoj kulturnega turizma, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture 2025.
