Poznate veliko osebnih zgodb hudo poškodovanih in sorodnikov umrlih v prometnih nesrečah. Vas je kakšna posebej ganila?

Gane me vsaka nesreča, ker ne gre za klasično bolezen, temveč bolezen sistema, ki se na individualni ravni izraža kot izguba življenja ali zdravja. Do izgube življenja pride v hipu, na grozovit način in poruši vse, kar si v življenju do takrat gradil. To prizadene ožjo celico, družino, in na to ni nihče nikoli pripravljen. Reakcija in bolečina sta tako visoki in globoki, da tega nikoli in nikdar nobenemu človeku ne moreš privoščiti.

Kako se sicer odzovete, ko izveste, da se je zgodila huda prometna nesreča?

Odzovem se čustveno, ker vem, kaj se dogaja z ljudmi. Vem, kaj izguba pomeni za bližnje, kaj za prijatelje. Medsebojni odnosi se porušijo in izgubijo. Zgradijo pa se čisto nove poti, a te nikoli in nikdar ne bodo podobne tistim pred nesrečo. Na to bolečino nismo pripravljeni, saj se v območju udobja, v katerem živimo, ne moremo spremeniti. Toda izguba nas zaznamuje toliko, da se življenje spremeni. Ljudje pa se morajo kljub izgubi zavedati, da imajo pravico živeti naprej in ljubiti, a bo pot drugačna, kot so je bili vajeni doslej.