Pravijo, da je čas relativen. Ko »tvoja« ekipa na nogometni tekmi denimo vodi, se vsaka minuta vleče kot ura, navijaču nasprotnega kluba pa mine hitro kot sekunda. Ali če vzamemo daljše obdobje, denimo treh desetletij, je to, gledano z vidika Zemljine zgodovine, kot pomežik ali še to ne, z vidika človeka pa čas, v katerem se razvije od otroka do tistega, ki – otroka ima.
No, ni pa čas, če nanj gledamo z opisanega vidika, edino, kar je na ta način relativno. Pri avtomobilih smo se namreč naučili še nečesa – da je relativna lahko tudi velikost štirikolesnika. V smislu, da večji avtomobil sam po sebi še ne zagotavlja več prostora kot manjši. Tako se nam je že zgodilo, da smo imeli v mestnem malčku v vlogi voznika za volanom precej več prostora kot v meter daljšem športnem terencu ali limuzini, že zelo dolgo pa ne, da bi pri avtomobilu na le dobrega 4,3 metra dolžine tako dobro izkoristili prostor, kot je to uspelo Fordovim razvojnikom pri modelu tourneo courier.
Že bežen pogled nanj da jasno vedeti, da k temu pripomore tudi ali predvsem njegova oblika. Ta je, z eno besedo, precej škatlasta, prevladujejo ostri robovi pravilne oblike, kar seveda pomeni, da je vse skupaj kar najbolj izkoriščeno – tako v potniški kabini, v kateri je zadaj dovolj prostora tudi za višje potnike, kot v prtljažniku, ki se poleg z osnovnimi 570 litri (mimogrede, razširi se lahko do kar 2162 litrov) in že omenjeno pravilno obliko ponaša tudi z nizkim nakladalnim robom.
No, pogled nanj pa razkrije še nekaj – da ni škatlast v negativnem pomenu te besede, torej v tisti klasični obliki, kakršne smo bili desetletja vajeni pri njemu sorodnih avtomobilih. Ne, tourneo courier je v novi generaciji oblikovno zanimiv, simpatičen avtomobil, k čemur pripomorejo zanimive luči, velikanska sprednja maska, atraktivna platišča, dvobarvna karoserija ... Pri čemer je res, da smo imeli na testu različico active, ki se želi z nekaterimi oblikovnimi dodatki približati tako zelo priljubljenim športnim terencem.
Ko že omenjamo slednje – tourneo courier je narejen na isti osnovi kot Fordov manjši SUV puma, kar je izjemno pozitivno z vidika voznih lastnosti. Omogoči namreč, da bo v njem užival tudi voznik in da zdaj o njem zares lahko govorimo kot o novodobnem enoprostorcu in nič več »podcenjevalno« kot o potniškem dostavniku, pa čeprav tudi dostavniško vlogo zavoljo že omenjene razširitve prtljažnega prostora opravlja z odliko. Enako velja za njegov litrski bencinski motor s 125 konji (92 kW), ki se malenkost »matra« le, ko je avto res do vrha naložen, v normalnih razmerah pa več kot zadostuje tudi za udobne daljše avtocestne vožnje, je prijetno odziven, njegova kombinirana poraba pa se ustavi pri nekje polosmem litru bencina na sto kilometrih.
Skratka, courier je pravi avtomobilski multipraktik, da ga ne bomo samo hvalili, pa dodajmo, da bi v notranjosti vendarle lahko poskrbeli za malce več na dotik mehkejših površin, saj je nekoliko trše plastike kar nekaj, za današnje razmere je malce majhen tudi osrednji zaslon na dotik, ki bi mu sami dodali še kakšen gumb v njegovi okolici. Po drugi strani je polno digitaliziran tudi zaslon za volanskim obročem, predvsem pa je za to, kar kupec dobi za »centimeter po centimetru« tega avta (pa smo spet na začetku), cenovno dokaj ugoden.
