Oksimoron. Oziroma lepše slovensko: bistroumni nesmisel. Čeprav ob tej besedni zvezi zagotovo marsikdo najprej pomisli na vsakodnevno početje številnih ljudi, ki smo jim zaupali vodenje tega sveta ali pa so si to pravico vzeli kar sami, bi se pri tem zmotil. Ne sicer povsem, saj kakšen bistroumni nesmisel uide tudi njim, precej pogosteje pa počno in izgovarjajo enostavno – nesmisle. Pa da ne bo pomote, z oksimoroni vsakodnevno opletamo vsi, a se tega niti ne zavedamo. Ne verjamete? Kolikokrat je denimo že vsak izmed nas uporabil fraze, kot so »manj je več«, »edina izbira«, »stare novice«, »živi mrtvec«, »javna skrivnost« in številne podobne? Da, vse to so bistroumni nesmisli. Ki jih večkrat izražamo tudi v povezavi s prometom. Tak je denimo »hiti počasi«, po svoje pa tudi tisti, ki pravi: »hitrost ubija«.
Res je, v osnovi temu ne gre oporekati, a nekaj prostora za interpretacijo vseeno je, saj hitrost sama po sebi seveda ne ubija. Bolj smiselno bi bilo zato zapisati, da ubija neprilagojena hitrost. In da bi jo kar največ voznikov kar najustrezneje prilagodilo, že zelo dolgo poznamo omejevanje hitrosti na praktično sleherni cesti na zemeljski obli.
Kazen za hitrost, nižjo od teka
Hitrostne omejitve so se skozi zgodovino kajpada vseskozi spreminjale in se, če govorimo o najvišjih dovoljenih, višale, zdaj pa vse kaže, da se ne bodo več. Še več, silnemu razvoju vozil navkljub je vedno več pozivov, tudi pri nas, in konkretnih akcij glede tega, da bi jih celo znižali. Ker naj bi to blagodejno vplivalo na okolje, pretočnost prometa, varnost …
Naj bo tako ali drugače, zanimivo je, da so prve omejitve hitrosti poznali že davno pred razmahom motoriziranih vozil. V nizozemski koloniji Novi Amsterdam, na območju današnjega Manhattna v New Yorku, so že leta 1652 uzakonili pravilo, ki se je bralo približno takole: »Vsi vagoni, vozički ali sani se morajo premikati počasneje od hitrosti galopa.« Kazen za kršitev je znašala dva flamska funta, kar je današnjih 50 dolarjev. V Evropi so medtem uvedli prvo številčno omejitev, in sicer leta 1861, ko so v Veliki Britaniji sprejeli zakon, ki je narekoval, da je hitrost za mehansko gnana vozila na odprtih cestah omejena na 16 kilometrov na uro, v naseljih pa na vsega tri kilometre na uro v mestih in na šest kilometrov na uro v ruralnih naseljih. Pri čemer so hitrost izmerili tako, da so čez cesto napeljali dve gumijasti cevčici, ki nista bili pretirano narazen, nato pa na podlagi časa, ki ga je vozilo potrebovalo med obema, izračunali hitrost. No, prvo kazen za prehitro vožnjo, en šiling, so izrekli šele 28. januarja 1896, dobil pa jo je Walter Arnold iz East Peckhama, ki je v naselju z motociklom »dirjal« s hitrostjo 13 kilometrov na uro, kar je izmeril policist na kolesu, ki ga je tudi ujel in ustavil. In če na to pogledamo z druge perspektive: Jamajčan Usain Bolt je, ko je postavil svetovni rekord v teku na 100 metrov, to razdaljo pretekel s povprečno hitrostjo 37,58 kilometra na uro!
Zadnja sprememba leta 1998
V naslednjih desetletjih so nato omejitve hitrosti postopoma sprejeli po vsem svetu, pri čemer so se najvišje dovoljene višale približno premo sorazmerno s časom in razvojem avtomobilov. In se ustalile pri približno enakih številkah.
Danes ima tako večina evropskih držav najvišjo dovoljeno hitrost na avtocestah 120 ali 130 kilometrov na uro, izjemi z višjo sta le Bolgarija in Poljska, kjer je omejitev 140 kilometrov na uro, najnižjo najvišjo omejitev hitrosti pa imajo v Latviji (90 kilometrov na uro), medtem ko imajo 100 kilometrov na uro na Norveškem, v Črni gori, Liechtensteinu in zdaj že nekaj časa na Nizozemskem, kjer pa ta velja med 6. in 19. uro, ponoči pa se še vedno lahko vozite z največ 130 kilometri na uro. Jasno, dobro je znano, da na velikem delu nemških avtocest medtem hitrostne omejitve sploh ni, obstaja le priporočena (večinoma 130 kilometrov na uro), pri nas pa smo najvišjo dovoljeno hitrost na avtocesti nazadnje spremenili 1. maja 1998; dotlej je znašala 120, poslej pa 130 kilometrov na uro.
