Dobra prijatelja, za katera moramo priznati, da imata konkretno odebeljen bančni račun, sta velika ljubitelja opere. Celo tako velika, da potujeta v tiste države in mesta, ki premorejo operno hišo z dodano vrednostjo. Scala v Milanu? Bila sta tam. Državna opera na Dunaju? Prav tako sta jo obiskala. Kaj pa operna hiša v Sydneyju? Še ena kljukica. Bolšoj teater v Moskvi? Podobna zgodba. Manjkala jima je le ena lepotica – in ko je žena praznovala 70. rojstni dan, jo je mož presenetil z darilom, ob katerem je zajokala – to sta bili vstopnici za Bizetovo opero Carmen v newyorškem Metropolitanu.
Dneve pozneje smo se dobili na kavi, bila sta polna pozitivnih vtisov, rekoč: »Doživela sva izkušnjo, ki ji ni bilo para!« Pravzaprav smo pričakovali nekaj podobnega, saj Metropolitanska opera že od nekdaj, natančneje od leta 1883, pooseblja vrhunskost. Kot piko na i doživetja sta navedla arijo ruske mezzosopranistke Ajgul Ahmetšine. Za tiste, ki v operne hiše ne zahajate: arija, neke vrste napev, je temeljna sestavina opere ter ločuje povprečne in vrhunske operne pevce. Rusinja je bila vrhunska. Na opero smo se spomnili z razlogom: vozili smo namreč avto, ki z imenom ariya spominja na opero, a je vožnja z njim nekaj posebnega, saj poteka v skladu s sloganom prisluhnimo tišini. Nissanov športni terenec stavi na električni pogon, natančneje na kombinacijo dveh električnih motorjev, za katera velja, da sta močna. Zelo močna. Njuna sistemska moč namreč obsega zajetnega 301 konja (225 kW). To že na papirju obljublja zgledne zmogljivosti (moč se prenaša na vsa štiri kolesa) in v praksi ni nič drugače. Največja hitrost je omejena na za električni avto zelo hitrih 200 kilometrov na uro, do stotice pa pospeši v le 5,7 sekunde. Dovolj, da vas zalepi v udobni sedež, ki v marsičem spominja na fotelj iz domače dnevne sobe, ko odločno pritisnete na stopalko za plin. A hitra vožnja seveda ni bistvo tega električno gnanega športnega terenca, pomembnejše je udobje. In to je pisano z veliko začetnico.
Sedi se visoko v prid preglednosti, vožnja pa je avtonomna s prav tako veliko začetnico. Ali prevedeno, aktivni tempomat sam pospešuje, zavira in ohranja varnostno razdaljo, samodejni menjalnik dotičnega za volanskim obročem dodatno razbremeni, za dobro voljo pa skrbi še kopica bombončkov, med katere sodijo ogrevani sedeži tako spredaj kot zadaj (sprednja sta tudi hlajena), ogrevan volanski obroč, navigacija, pametni ključ s spominsko funkcijo, ki je vreden svojega imena, saj avto odklepa in zaklepa samodejno, ter 360-stopinjska kamera in senzorji, ki verjetnost, da boste s kakšno prasko razdevičili karoserijo, spustijo na najnižjo raven. Vse skupaj je več kot dovolj, da prvi vtis o avtomobilu pospremimo z visoko dvignjenim palcem. Toda pri električnem avtu je potrebnega še nekaj več, predvsem doseg ter enostavnost in hitrost polnjenja. Pri tem pa se začne zatikati.
Veseli, da je del barvnega zaslona na dotik (njegov premer je 31,2 centimetra oziroma 12,3 palca) tudi prikaz polnilnic v bližini vožnje, žal pa ni naveden podatek o moči njihovega polnjenja, kar se nam je zdelo bistveno. Vožnja v zimskem januarju s temperaturami blizu ledišča namreč z baterijo zmogljivosti 87 kilovatnih ur ni na ti, kar pomeni, da se uradno navedeni doseg 515 kilometrov občutno zmanjša na le 330 kilometrov (testna poraba je bila 26,2 kilovatne ure). Avto boste zato morali napojiti pogosteje, kot bi si želeli, načrtovanje polnjenja pa postane vaša realnost. Super je, da je del doplačilne opreme tudi polnilnik moči 22 kilovatov, svetujemo pa vam, da si ga doplačate, saj stane ugodnih 1000 evrov, kar polnjenje na osnovni hitri polnilnici skrajša na manj kot pet ur. Se nam je pa iz neznanega vzroka večkrat zgodilo, da se je polnjenje samodejno prekinilo. To zna biti moteče, sploh pred daljšo potjo, ko vsak kilometer dosega pride še kako prav. Da avto ni več med najmlajšimi (predstavili so ga pred tremi leti), dokazuje hitrost najhitrejšega polnjenja, ki znaša povprečnih 130 kilovatov.
Ariya je načeloma družinski avto, zato je pomembno, da so centimetri za glavo in kolena tudi na zadnji klopi razkošno odmerjeni ter da je prav tako solidno velik prtljažnik z osnovnimi 415 litri, kar je dovolj za štiri kovčke. Veseli, da premore dvojno dno, v katero lahko pospravimo polnilne kable. Dodana vrednost je tudi električni pomik sicer zajetnih prtljažnih vrat, kar bodo posebej cenile naše lepše polovice. Bi si pa v notranjosti vseeno želeli kakšne odlagalne površine več, a je zasnovana precej futuristično, je pa res, da so uporabljeni materiali tako na videz kot na otip visoke kakovosti. Med vožnjo nas je zmotilo tudi, da prenos podatkov na vetrobransko steklo ni pred voznikom, temveč preveč proti desni, kar ni ravno v prid uporabnosti. Za našteto zahtevajo zajetnih 57.900 evrov. Je vse, kar smo doživeli, dovolj, da bomo v ariyi slišali arijo? Najverjetneje da, čeprav moramo priznati, da ni popolna. Manjša tehnološka nadgradnja bi ji prišla še kako prav.
