Nekatere osebe in stvari si bolj kot po njihovih uradnih imenih zapomnimo po vzdevkih. Razlogi so različni, v našem primeru je glavni zagotovo ta, da je pravo ime avtomobila oziroma manjšega kombija, o katerem bo tekla beseda, volkswagen type 2. Ker je bil po drugi svetovni vojni pač drugi štirikolesnik množične proizvodnje omenjene znamke. Prvi je bil kajpada type 1, ki pa ga po tem imenu prav tako ne pozna skorajda nihče – če zapišemo, da je šlo za priljubljenega hrošča, beetla, je vsem takoj vse jasno. Type 2 ima po drugi strani vzdevkov cel kup. A pojdimo po vrsti.
Nizozemčeva skica
Idejo za manjši kombi je leta 1947 dobil Nizozemec Ben Pon, ki je v deželo tulipanov uvažal Volkswagnove avtomobile, posvetilo pa se mu je, ko je med obiskom tovarne v Wolfsburgu zagledal model manjšega tovornega vozila, narejenega na hroščevi platformi. Na hitro je skiciral, kako bi lahko na isti osnovi naredili kombi, ki bi služil tako za prevoz tovora kot potnikov, originalna skica z datumom 23. april 1947 pa je še danes shranjena v Rijksmuseumu v Amsterdamu. Avto je imel izredno zanimivo obliko, ki je kar najbolje izkoristila prostor in precej kratko medosno razdaljo, enako kot pri hrošču, vodilnim ljudem pri Volkswagnu pa je bila ideja nemudoma všeč, a jo je bilo nemogoče udejanjiti zaradi tega, ker so bile proizvodne kapacitete zasedene s proizvajanjem hrošča. Ko so se malce sprostile, so za izdelavo prototipa potrebovali vsega tri mesece, serijska proizvodnja pa se je začela marca 1950 – pred natanko 75 leti.
Tako kot hrošč je imel type 2 motor vgrajen zadaj, bil pa je med prvimi vozili z vozniškim sedežem, nasajenim nad prednjim kolesom. Njegova vetrobranska šipa je bila ob tem deljena na dva dela – a le pri prvi generaciji, ki so jo v ZDA tudi zaradi tega poimenovali splitty. In ko smo že pri prvi generaciji: ta je imela v osnovi vgrajen 1,2-litrski motor z vsega 25 konji (19 kilovati).
Štruca kruha
Pa smo pri vzdevkih. Prvega prve generacije smo že omenili, eden najbolj priljubljenih in razširjenih nazivov za type 2, po katerem ga večina bržčas tudi najbolje pozna, pa je zagotovo – bulli. Pravzaprav so ga sprva želeli tako poimenovati tudi uradno, a je prišlo do spora z bavarskim proizvajalcem traktorjev Bulldogom in tako je type 2 ostal type 2. V Nemčiji in drugod po Evropi ga marsikdo pozna tudi po imenu VW-bus, v Mehiki so mu rekli kar combi, v Peruju combi asesina (ubijalski kombi, ker so z njimi in njim podobnimi kombiji ali malimi avtobusi vozniki v glavnem mestu Limi skorajda na smrt tekmovali v boju za potnike), na Portugalskem kar štruca kruha (pão-de-forma), saj naj bi jih avtomobil zaradi svoje oblike spominjal na »štruco, ki se peče v posodi za kruh«, enako tudi na Danskem ...
Še največ vzdevkov je dobil v ZDA, pri čemer so bili skorajda vsi povezani s hipiji (hippie-mobile, hippie bus, hippie van ...) – type 2 je namreč v času hipijev postal pravi simbol v boju proti tedanji državi in njeni politiki. Mnogi aktivisti so velik Volkswagnov logotip, ki je krasil prednji del, zamenjali s pobarvanim simbolom za mir. Tudi zato so proizvedeni med letoma 1950 in 1967 postali iskano blago med zbiralci vozil. Type 2 je bil namreč štirikolesnik, kot ga tedanje ZDA niso poznale: prevažal je lahko več ljudi in še opremo za kampiranje, njegova škatlasta oblika se je močno razlikovala od drugih.
Uradno ime type 2 je zdržalo prve tri generacije (T1, T2 in T3) tega vozila, pri čemer se je v tretji v Nemčiji že pojavilo ime transporter, ki se je ohranilo do dandanes, ko je potniška različica bolj jasno ločena in nosi ime multivan. Se je pa vseskozi ohranilo tudi ime bulli, čeprav je jasno, da tako kot ob omembi hrošča večina pomisli na originalnega, tudi pri omembi bullija večina pomisli na primerke prve in druge generacije.
