Nizkocenovno. Še pred leti je imela beseda izrazito negativen prizvok, saj se je, četudi večinoma brez kakšne realne osnove, avtomatsko povezovala z besedo nizkokakovostno. A z leti se je odnos do nizkocenovnih izdelkov in storitev tako spremenil, da po njih posegajo tudi številni tisti, ki imajo sicer več kot dovolj denarja, da v to niso prisiljeni. Pogled na vse skupaj so spremenili denimo tako nizkocenovni letalski prevozniki kot nizkocenovne trgovinske verige – te nenazadnje že dlje časa ponujajo tudi vrsto izdelkov, ki se na različnih testiranjih kakovosti neodvisnih organizacij znajdejo povsem pri vrhu. No, obstaja pa tudi avtomobilska znamka, ki ni potrebovala dolgo, da je spremenila pogled na svoja nizkocenovna vozila, ki se naziva »nizkocenovna« nikdar ni otepala in ga je s ponosom sprejela ter celo poudarjala že takoj, še v časih, ko ga je marsikdo vzel skorajda kot žalitev. Kajpada, beseda teče o – Dacii.
Čeprav je njena paleta vozil precej pisana, gre glavna zasluga za zgoraj opisano zagotovo športnemu terencu dusterju. Ta je od leta 2010 prava prodajna uspešnica, in to z razlogom, z najnovejšo, tretjo generacijo pa ni naredil le koraka naprej, tudi ne dveh, temveč kar celo koračnico. V smislu, da bi mu lahko namesto Daciine nadeli domala katero koli drugo značko, pa nihče ne bi pomislil, da ne gre za avtomobil bolj renomiranih znamk. In to že na prvi pogled!
Naj razčistimo – to ne pomeni, da je bil duster v prejšnjih generacijah grd avtomobil. Je pa bil po tej plati zadržan, enostaven, neizstopajoč, po malem morda celo zastarel, skratka (pri čemer smo že razčistili, da to ni nič negativnega), dajal je videz nizkocenovnega avtomobila. Novi duster je sicer resda postal še bolj škatlast, a se je to zgodilo v zanj najboljšem možnem trenutku, ko se tovrstna oblika avtomobilov pri številnih znamkah vrača skozi velika vrata. Ob tem ga nekateri elementi naredijo kar precej izstopajočega. Morda k temu pripomore svetlobni odtis prednjih luči, morda prednja maska, pri kateri se omenjeni odtis navidezno nadaljuje in se sklene v novem logotipu znamke, nemara bočna linija ali zanimiv zadek, a duster je dejansko videti precej futuristično. Z dvema zaslonoma, a ne povsem digitaliziran, saj so denimo zadržali kar nekaj gumbov in stikal, je ob tem sodoben tudi v notranjosti, je pa res, da je trde plastike še vedno veliko. Drži sicer, da so jo spretno »zakamuflirali« in na prvi pogled ni videti tako, a tu se slepiti vendarle ne gre.
Precej bolj udobni in z boljšim oprijemom kot prej so tudi sedeži, enako velja za položaj za volanom, preglednost in prostornost tako na zadnji klopi kot v prtljažniku sta standardno dobri. Velika novost je tudi način pogona, ki ga je imel testni primerek; bil je hibridni. Njegovo srce predstavlja 1,6-litrski bencinski motor, ki mu je v pomoč še manjši elektromotor, njunih 140 konjskih moči (104 kW) pa poganja prednji kolesni par. Tak pogon dusterju zagotavlja udobno in varčno vožnjo, večino časa tudi dovolj tiho in mirno, se pa to spremeni pri pospeševanju pri višjih hitrostih, ko je hrupa kar precej. A ko potegnemo črto, se novi duster pelje zares dobro, napredek je bil velikanski.
Res je, malce drugačen »napredek« je občutiti tudi pri ceni. Testni hibridni primerek z najbogatejšo opremo, pri kateri resnično pogrešamo le pametni tempomat, namreč ne spada več v sfere nizkocenovnega, a je osnovni duster pod 20 tisočaki to kljub vsemu ostal. Recimo torej, da se je le izbira zdaj razširila.
