»Soočanje z izgubo, smrtjo, žalovanje je proces in tako je tudi projekt Rekviem podvržen procesu,« pravi sodobni umetnik Jaša, ki se je ob smrti očeta pred dvema letoma z izgubo in žalovanjem soočil tudi v umetniškem kontekstu. Osebno izkušnjo je prelil v umetniško delo, pri čemer pa je individualno postalo univerzalno.
»Žalovanje, univerzalna človeška izkušnja, nas sooča z izgubo ter sproži kompleksno in ambivalentno čustveno potovanje. Projekt raziskuje globine te notranje poti ter se sprašuje o niansah žalosti in potencialu transformacije. Umetniško delo je most, ki ustvarja prostor, kjer se lahko sin ponovno sreča z očetom. To srečanje znotraj področja umetniškega izražanja ponuja edinstveno perspektivo izgube, ki omogoča raziskovanja spomina in naklonjenosti brez omejitev fizične resničnosti,« so zapisali v spremnem besedilu projekta Rekviem – dve leti pozneje, pri katerem gre za globoko čutno izkušnjo, ki prepleta vizualno umetnost, performans, poezijo in glasbo.
Iz Tartinijeve hiše v Lutkovno gledališče
Projekt Rekviem, osebni poklon umetnikovemu očetu, psihiatru Gorazdu V. Mrevljetu, je bil prikazan lansko poletje v Tartinijevi rojstni hiši v Piranu. V Lutkovnem gledališču Ljubljana pa bo 17., 18. in 19. aprila ob 20. uri na ogled Rekviem – dve leti pozneje.
»Osnovna zgodba je tako univerzalni čustveni proces, v katerem nikoli ne more biti preveč odgovorov in aktivnega ukvarjanja s to izkušnjo. Zato se projekt nadaljuje – a ta ima zaradi časa, ki je pretekel, s tem pa tudi večje oddaljenosti in obenem bližine, nov podnaslov. Po svoje ti je izkušnja izgube znana, a nič manjši ni izziv, kako naprej in obenem tudi kje si sam v tem procesu, ki gre z vsakim korakom bližje neizogibnemu, torej koncu. Zgodba o izgubi je torej občečloveška, kako se je lotevam, pa je avtorski pristop,« pravi umetnik Jaša. Ter nadaljuje, da je tako marioneta njegov »vizualni zaključek izgube očeta v realnem svetu. Če zaprem oči, ga vidim, v sanjah se najini neskončni pogovori nadaljujejo in zdaj, ko je bolečina s soočanjem postala nekaj drugega, se pogovori v mislih lahko nadaljujejo tudi čez dan.« Kot pri tem poudari umetnik, v naši družbi ni prostora za žalovanje, smrt je porinjena na rob. Ustvarjalec pa je prostor za vpogled v žalovanje in njegovo občutenje tako razprl tudi skozi polje umetnosti. »Zame je moč umetnosti v realnosti, ki jo ustvarja. Enostavno nisem imel izbire, da bi se tematiki žalovanja izognil,« še pojasni.
Hiperrealistične marionete
Del projekta so filigransko izdelane marionete, ki jih je avtor zasnoval z umetnico Meto Grgurevič ter v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in njihovimi strokovnjaki. Ena marioneta predstavlja Očeta, druga Avtorja in tretja Tartinija. Ta mimetični proces, da so v celoti rekonstruirali like, je trajal leto dni, pri čemer je zdaj s prostorom in kontekstom lutkovnega gledališča vstopil še četrti lik, ki je eden od likov iz avtorjevih prejšnjih performansov.
Združitev tradicionalne izdelave lutk s sodobnimi kiparskimi tehnikami je privedla do hiperrealističnih animiranih kinetičnih kipov, ki omogočajo srečanja, ki bi bila sicer nedosegljiva. Konceptualno je pri tem umetnik izhajal iz izkušnje, da ob smrti človeka njegova realna velikost izgine v nekaj abstraktnega, v naš spomin. »Pokojni se giblje v posameznikovih notranjih prostorih. To sem si razložil tudi v smislu proporcev, velikosti. Da je lahko v meni, se je moral zmanjšati. Iz tega razmisleka sem zgradil surrealno teorijo, da smo kot ruske babuške – v mojem očetu so še vsi drugi, ki jih je izgubil in so postali miniature. Ko se mi je ta vizija sestavila, je bil nastanek marionet popolnoma logičen. Pri čemer gre v projektu za celotno sliko – prisotnost marionet in igralcev. Za preplet realnega, nadrealističnega in simbolnega.«
Postopki in metode ustvarjanja kot pri filmu
Rekviem pa je nastajal skozi proces, s postopki in v medijih, v katerih umetnik ustvarja že leta. »Projekt je nastajal, kot bi nastajal film. Začne se z izhodiščnim konceptom, ki se prelije v scenarij in se ob tem sestavlja prostor. Zatem začneš produkcijski ples, v katerem se oblikujejo glasba in posamezna umetniška dela. Vse skupaj največkrat nastaja v sodelovanju z različnimi odličnimi ustvarjalci. Počasi vse sestavljaš tako, da bo za dani čas postalo realnost – in to je čarobno,« proces ustvarjanja opisuje umetnik, ki pri razvoju svojih obsežnih projektov prostor uporablja kot osrednji element.
Rekviem je bil tako ustvarjen znotraj arhitekturne lupine Tartinijeve hiše v Piranu, Rekviem – dve leti pozneje pa bo naselil Oder pod zvezdami v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, ki ga je avtor izbral zaradi njegovih edinstvenih prostorskih lastnosti, saj je v njem mogoče odstraniti tradicionalno ločnico med odrom in občinstvom. V osrednjo instalacijo, ki bo ustvarjena skozi interpretacijo izvorne arhitekturne postavitve in s »prosojno« prostorsko kompozicijo, pa bo občinstvo dogajanje opazovalo od daleč ali pa bo vanj vstopilo. Pri čemer je, kot so zapisali o projektu, občinstvo vabljeno v novo dimenzijo, ki jo Jaša opredeli kot stičišče paralel, kompozicijo fragmentiranih situacij, figur in zvokov. »Projekt zabriše meje med resničnostjo in konstruiranim prostorom ter ustvari novo dimenzijo, v kateri odmeva bistvo gibanja, prehoda in preobrazbe. Uteleša občutek obnove in svežih začetkov.«
Scenarij je umetnik napisal s pisateljem Ethanom Nehcinom, s katerim sta pred leti sodelovala na beneškem umetniškem bienalu. Avtor glasbe je Kalu, performans pa bodo izvedli igralci in igralke Lovro Finžgar, Polona Kores, Martina Maurič in Iztok Lužar iz Lutkovnega gledališča, performer Mattias Gimigliano ter glasbeniki Kalu, Bowrain, Mario Babojelić in drugi.
