Z izidom filma Gladiator II je pozornost javnosti znova bolj usmerjena na fascinanten, toda pogosto napačno razumljen svet gladiatorjev. Čeprav hollywoodski spektakli navdušujejo z razkošnimi predstavami, zgodovinska resničnost odkriva veliko bolj kompleksno sliko.
Prve gladiatorske borbe, imenovane »munera«, so se pojavile kot del pogrebnih obredov v starem Rimu, izpeljane iz tradicije Etruščanov in Grkov. Prvo zabeleženo gladiatorsko tekmovanje v Rimu se je tako zgodilo leta 264 pr. n. št. na forumu, kjer so se spopadli vojni ujetniki. Ti spopadi so prikazovali bojevnike v tradicionalnih vojaških opravah. Šele sčasoma je »gladiatura«, kot so tak dogodek imenovali, prerasla v profesionalni spektakel.
Spartakov upor
Po Spartakovem uporu (73 – 71 pr. n. št.), ko so rimski vojni ujetniki pokazali, kako nevarni so lahko, so začeli gladiatorje rekrutirati prostovoljno. Ti prostovoljci, imenovani »auctorati«, pa so tvegali svoje življenje v zameno za bogate nagrade oziroma plačilo.
V obdobju visokega rimskega cesarstva, torej od 27 pr. n. št. do 235 n. št., so bili gladiatorski boji visoko organizirani. Dogajali so se v velikih amfiteatrih, kjer so nastopali v različnih slogih bojevanja (armaturae): »mirmiloni« so bili težko oboroženi gladiatorji z velikim ščitom (scutum) in čelado, »retiarii« so bili lahki gladiatorji, oboroženi z mrežo, trizobom in bodalom, medtem ko so bili »secutorji« nasprotniki retiarijev, s čelado brez robov, ki je preprečevala ujetje v mrežo.
Borbe so pozorno spremljali sodniki, ki so skrbeli za pravičnost dvobojev, glasbeniki in pomožno osebje, ki je skrbelo za opremo gladiatorjev. Javnost je res lahko vplivala na usodo poraženca, čeprav je odločitev o življenju ali smrti na koncu vselej pripadala organizatorju dogodka (editorju).
Pomen odprte dlani
Za razliko od hollywoodskih predstav, kjer poraz pogosto pomeni smrt, so bile gladiatorske borbe redko smrtonosne. Le okoli desetina dvobojev se je končala usodno, saj so bili gladiatorji dragoceni za svoje lastnike. Glavni cilj je bil spektakel, kjer so bojevniki pokazali svoje veščine brez nujnega ubijanja.
Poraženec je lahko zaprosil za milost z dvigom kazalca (missio), medtem ko je bila usmrtitev simbolizirana z gesto odprte dlani, obrnjene proti bojevniku.
Gladiatorji so pripadali tudi posebnim šolam, kjer so jih urili izkušeni trenerji (doctores). Čeprav so bili mnogi sužnji, je bilo mogoče to pot izbrati prostovoljno. Možje, ki so se v to podali, so pogosto postali priljubljeni junaki med publiko, njihovi dosežki so bili zapisani na tablah ob areni, bili so precej zaželeni med premožnimi Rimljankami.
Hollywoodske napake
Upodobitve gladiatorjev v popularni kulturi pogosto vsebujejo zgodovinske netočnosti. Omenili smo že gesto, ki je pomenila smrt. V resnici je, na primer, gesta z dvignjenim ali spuščenim palcem, znana kot »pollice verso«, izmišljena. Poleg tega je mit o stalnih smrtih in kaotičnih bojih bolj plod domišljije kot resničnosti.
Zadnji zabeleženi gladiatorski boj se je zgodil leta 417 n. št. Z gospodarskim propadom cesarstva so postali ti dogodki predragi, krščanstvo je medtem prineslo spremembo družbenih vrednot. Vse do danes pa ti boji in ljudje vendarle ostajajo simbol spektakla, discipline in poguma.
