»Po teh poteh in ob morju se nadvse rad sprehajam, to me pomirja, tu uživam. Zares je mir in tišina in to pride zelo prav po nastopih in potovanjih,« je leta 2017 dejal Stjepan Hauser, polovica dua 2Cellos, ko so odprli pot, poimenovano po njem. Seveda je bil ob tem počaščen, a je pot tudi pomagal urediti z zajetnim finančnim vložkom. Tako se je odločil, ko je opazil, da so domačini kraja Rakalj s prostovoljnim delom skušali urediti obmorsko pot, ki bi v njihov kraj privabila obiskovalce.
Pot Stjepana Hauserja je res slikovita. Speljana je ob strmih bregovih, ki se spuščajo v Raški zaliv. Začne se na rtu Sveti Mikula ob svetilniku. Sicer z izjemo ene table ni označena, a ji ni težko slediti, saj je lepo utrjena. Najprej vodi do zaliva Luka, ki slovi po ostankih potopljenega čolna. Prodnati zaliv ponuja veliko sence in bar na plaži, a je postanek v tem lepem zalivu priporočljiv šele ob vrnitvi. Pot je namreč dolga dobre tri kilometre v eno smer, žal pa ni krožna, tako da vrnitev poteka mimo istega zaliva. Med makijo, po strmih nabrežjih zaliva, mimo uval Kamenjak, Drinak in vse do plaže Kalavojne, ki je poleti priljubljeno kopališče, saj je v nasprotju z zalivom Luka dostopna z avtomobilom.
Čeprav je pot do tja prav zaradi slavnega glasbenika hitro postala izjemno priljubljena, pa je ta del Istre še precej divji, brez pretirane turistične infrastrukture. Zato je občutek ob sprehajanju po obalni poti, kot da bi bili na otoku. V pomladnem času po strmih bregovih cvetita žajbelj in smilj. Pot je sicer primerna tudi za kolesarski podvig.
Razgled iz ruševin
Ob vrnitvi se mnogi sprehajalci povzpnejo tudi na vzpetino nad zalivom Luka, kjer so ostanki starega kraja Rakalj in cerkvica svete Agneze. Od tem se odpira neverjetni pogled na celoten Raški zaliv, v daljavi pa je mogoče videti tudi otok Cres.
Prav zaradi strateške lokacije je bil ta hrib poseljen že v času Ilirov, tam pa je stala tudi rimska vojaška postojanka. V arhivskih listinah se Rakalj prvič omenja leta 1312, na portalu cerkvice svete Agneze pa je mogoče videti vklesano letnico 1495. Staro naselbino, ki jo zdaj počasi odkopavajo, so porušili v 16. stoletju, ko so se prebivalci preselili malce više, tja, kjer zdaj stoji vas Rakalj. Pod sedanjo vasjo je velik še vedno aktiven kamnolom. Prav kamnoseštvo je bilo namreč stoletja poglavitna dejavnost prebivalcev kraja. Menda je mogoče kamen iz Raklja najti tudi v stenah beneških palač. Na staro slavo kamnoseštva spominjajo kamnite skulpture, ki so postavljene od vasi vse do svetilnika in so jih naredili udeleženci kiparske kolonije.
