Ne da bi počakala na moj – četudi negotov – odgovor, je nadaljevala pojasnjevanje svojega predloga, naj čas, ki ga razdajam za svoje ljubimkarske štorije, pri mojih letih nujno smotrno razdelim. Recimo, 20 odstotkov lahko ostane za ljubimce, 80 odstotkov pa naj investiram v iskanje nekoga, s komer se bom lahko zjutraj tudi zbudila. »Nisi več stara 30 let, spravi se na tinder!« je zabičala, in ker si je svoje lične naočnike zadovoljno potisnila nazaj na nos, sem končno prišla na vrsto za ugovor.

Polovično sem se strinjala z njeno matematično formulo – je preprosta in logična, rezultati bi se lahko nagibali k pozitivnemu izkupičku. Nazadnje sem bila na spodobnem, tako imenovanem resnem zmenku pred desetimi leti, eno (neuspešno) partnersko zvezo in dvema otrokoma. Čeprav sta minili že skoraj dve leti od razhoda, še vedno ne vem, ali mi vstop v novo, resno partnersko zvezo sploh diši. Stvari niso več tako preproste, kot so bile nekoč, v prejšnjem življenju pred otroki, ko so bili takšna vohljanja ter vstopi in (neizogibno) tudi izstopi iz zvez veliko manj usodni. Prvič bi v zvezo vstopila ne več zgolj in samo jaz – in tega ne jemljem zlahka.

Ampak tinder?!

Saj ne, da bi a priori imela kaj proti, ampak kataloško izbiranje moških se mi zdi zelo kontraintuitivno. Ker pa poznam primer dveh, ki sta se dejansko spoznala na tej zloglasni aplikaciji in se imata letos tudi poročiti, sem se odločila, da si bom to vzela kot nedolžen in nemara tudi zabaven eksperiment. Tako sem si zadevščino naložila na telefon.

Zataknilo se mi je že na začetku, ko sem morala kategorizirati samo sebe. Ne hodim v fitnes, da bi kazala svoje ultranapete ritnice s šivom, ujetim v presredek popularnih pajkic znanih brendov, ne maham z osvojenih vrhov naših očakov in ne švicam na kolesu za 3000 evrov. Nimam ne psa, ne mačke, ne želve, s katerimi bi se sprehajala, zato naj bo dovolj ena sama fotka mene v puloverju. Sledi razdelek »O sebi«.

Tisti ta zajebantski del mene je zamikalo, da bi napisala: »V spalnici imam skrivni predal, velik 80 × 40 × 20 cm (D × Š × V), v njem pa spektakularen arzenal vibratorjev, žgečkal, lubrikantov, čudovito nojevo pero, dolg jahalni bič in lisice. Iščem resnega partnerja, ki se ne bo ustrašil mojega predala. In brez skrbi, omara na podstrešju je pospravljena!« Kakopak definitiven no-go. Zgoraj omenjena prijateljica z naočniki bi mi jo strašno podkurila, da se spet oddaljujem od svojega (ali pač njenega) cilja! Na vprašanje, kdo sem, si skušam odgovoriti zadnji dve leti in še vedno lupim plasti same sebe. Razdelek sem pustila simbolično prazen.

Naprej: astrološko znamenje, izobrazba, kraj bivanja, področja interesov, kako se rada oblačim, kakšen tip osebnosti sem, krvna skupina, ali pijem, kadim, kolikokrat na teden telovadim, kaj počnem v soboto in kaj v nedeljo. Pa še ni bilo konec. Izpolnjevanje formularja se mi je zdelo tako obsežno, da bi se lahko kosalo z izpolnjevanjem informativnega izračuna za potrošniški kredit. Skoraj sem telefon z aplikacijo vred zabrisala na smetišče pozabe. In poslala SMS ljubimcu.

Ampak nisem.

Najprej sem svajpala precej naključno. Da bi bilo zadoščeno pravici, in ne zgolj prvemu impulzu vizualne všečnosti. Po nekaj slikah in opisih je nemogoče presoditi, kdo ti je všeč. Živa loterija. Kdaj pa kdaj v življenju pa se poštenost žal ne obrestuje. Nekdo me je že skoraj po 15 minutah pogovora vabil v trojčka, drugi bi iz mene naredil kripto kraljico, tretji mi je po prvih 24 urah spoznavnega tipkanja začel poročati o vseh detajlih svoje prehrane, še posebej natančen je bil pri sladicah.

Dokler raznovrstnost moškega spola ni zbrana tako rekoč v katalogu, se je sploh ne zavedaš ali je ne prepoznaš. Kar je po svoje dobrodošlo spoznanje. Druščina je fascinantno pisana! Spoznanja eksperimenta pa so naslednja.

Moški zelo radi klepetajo!

Dandanes te nihče več ne upa kar takoj povabiti na kavo. Čaj. Kaj šele pivo.

Napor in investicija časa nista zanemarljiva. Če se zadeve lotiš resno, lahko galantno pustiš redno službo in samo še osem ur na dan klepetaš v upanju, da se morda v realnem življenju dejansko s kom srečaš.

So pa seveda tudi izjeme. Naletela sem na nekaj zelo zanimivih, inteligentnih in zabavnih moških. Z enim sem celo šla na dejt.

Čeprav so aplikacije za zmenke lahko prav fino fajn – konec koncev vsak dan ustvarijo okoli 26 milijonov ujemanj – so lahko tudi naporne. Kar 78 odstotkov uporabnikov poroča, da jih digitalno flirtanje izčrpava, polovica pa jih tam išče zgolj zabavo. Resno zvezo si želi zgolj borih 11 odstotkov. Kar vsaj statistično pomeni, da je na tinderju verjetnost, da najdeš sorodno dušo, približno enaka tisti, da v H&M na štenderju s popusti dejansko najdeš lepo obleko.

Sama zato še vedno prisegam na tiste nepredvidljive trenutke včasih povsem naključnih srečanj v živo – ko se pomeša energija, ujame pogled in telo preplavi tisti dobro znan ščemet ... To je nekaj, česar noben algoritem ne more zrežirati in predvideti.

Tako da – hvala in čao, tinder!