Konec aprila bo tudi osemdesetletnica smrti Adolfa Hitlerja, pomembnega dogodka, ki je zaznamoval dokončen zlom nacističnega režima. Natančno 30. aprila 1945 si je Firer v svojem bunkerju pod Reichskanzlei v Berlinu vzel življenje. Pričevanja očividcev, zbrana takoj po vojni, ponujajo pretresljiv vpogled v zadnje dni človeka, ki je Evropo pahnil v najhujšo vojno v njeni zgodovini.
Kmalu po koncu vojne, junija 1945, so Sovjeti presenetljivo objavili, da Hitlerjevih posmrtnih ostankov niso našli in da je verjetno še živ. Ta poteza, ki je bila najbrž posledica kaosa tistih dni, je sprožila val ugibanj in domnevnih opažanj Hitlerja po svetu. Zahodni zavezniki so zato nemudoma sprožili preiskavo, da bi z gotovostjo potrdili njegovo smrt.
Zaslišano osebje
Za preiskavo so bili ključni člani Hitlerjevega osebja, ki so bili z njim v bunkerju v zadnjih dneh aprila 1945. Britanski vojaški obveščevalec in zgodovinar Hugh Trevor-Roper je na podlagi teh pričevanj rekonstruiral dogodke in ovrgel trditve o Hitlerjevem pobegu. Svoja dognanja je leta 1947 objavil v vplivni knjigi Zadnji Hitlerjevi dnevi.
Pričevanja so se osredotočala na dogajanje v bunkerju, medtem ko je Rdeča armada nezadržno stiskala obroč okoli Berlina. Hrumenje topništva je bilo v podzemnem zatočišču slišati vse glasneje.
Hitler se je vanj umaknil že januarja 1945, ko so sovjetske sile napredovale čez Poljsko, zavezniška letala pa so rušila Berlin. Do začetka aprila je nemško prestolnico oblegalo okoli 2,5 milijona sovjetskih vojakov. Sredi meseca so boji dosegli središče mesta, le nekaj sto metrov od Firerjevega bunkerja.
V poznih urah med 28. in 29. aprilom je Hitler svoji tajnici narekoval politično in osebno oporoko. Kmalu zatem se je poročil s svojo dolgoletno ljubico Evo Braun. Tajnici sta opisali, kako sta jih mladoporočenca poklicala k sebi. Eva Braun je ponosno pokazala poročni prstan.
Sledila je skromna zabava. Po besedah ene od očividk, Gerde Christian, naj bi Hitler večinoma obujal spomine na preteklost, pri tem pa vendarle priznal, da je vojna izgubljena. Zatrdil naj bi, da se ne bo nikoli pustil ujeti Rusom in da se namerava ustreliti. Traudl Junge pa naj bi zaupal, da je bila poroka čustvena, vendar bo smrt zanj odrešitev od skrbi in težkega življenja. Vzdušje je bilo tako mračno, da je Christianova kmalu zapustila druženje, saj ni mogla prenesti teže obupa.
Priprave na konec
Novica o usmrtitvi Mussolinija in njegove ljubice Clarette Petacci s strani italijanskih partizanov 29. aprila je verjetno še utrdila Hitlerjevo odločenost, da se izogne podobni usodi. Odredil je zadnje priprave. Njegovi telesni stražarji iz enot SS so uničevali osebne dokumente. Eden od zdravnikov je po Firerjevem ukazu zastrupil njegovo psičko Blondi in psa Eve Braun. Popoldne se je Hitler poslovil od osebja, razen najožjih sodelavcev, se vsakemu posebej zahvalil in jim stisnil roko.
Do jutra 30. aprila so bili sovjetski vojaki že na bližnjem Potsdamer Platzu. Hrup bitke je bil povsod. Eva Braun naj bi vzkliknila: »Raje umrem tukaj! Nočem pobegniti.« Kasneje sta s Hitlerjem še zadnjič stopila pred zbrano osebje in se v tišini poslovila. Vsem je bilo jasno, da je prišel čas.
Junge se je spominjala, da sta s Christianovo prosili Hitlerja za kapsulo ciankalija, saj sta videli njegov hiter učinek na psih. Dal jima je vsaki eno, obžalujoč, da nima boljšega darila za slovo, in dodal, da si želi, da bi bili njegovi generali tako pogumni kot onidve. Eva Braun je objela Junge in ji dejala: »Vzemi moj krzneni plašč za spomin. Vedno sem imela rada lepo oblečene ženske.«
To naj bi bile njene zadnje zabeležene besede. Nato sta Hitler in Eva odšla v svoje prostore. Popoldne se je Hitler ustrelil, Eva pa je zaužila strup.
Sežig in skrivanje trupla
Kmalu zatem naj bi njuni trupli odnesli po stopnicah na majhen vrt pred vhodom v bunker. Hitlerjev voznik, eden od zaslišanih, naj bi pomagal nositi truplo Eve Braun in pri tem opazil, da je nosila modro svileno obleko in čevlje s plutovinasto peto ter da so bili njeni lasje umetno svetli.
Na vrtu naj bi se ob truplih zbrali pomembni nacisti, kot sta bila Goebbels in Bormann . Eden od njih naj bi trupli polil z bencinom. Zaradi nenehnega ruskega obstreljevanja naj bi se umaknili v zavetje vhoda. Hitlerjev adjutant naj bi prižgal z bencinom prepojeno krpo in jo vrgel na trupli, ki sta takoj zagoreli. Skupina naj bi izvedla nacistični pozdrav in se umaknila. Stražar, ki je prišel kasneje, pa je bil presenečen nad »spontanim« vžigom, saj ni videl skrite skupine.
Ogenj pa trupel ni popolnoma uničil. Ostanke so na hitro zakopali v bližnji krater bombe. Po sovjetskih poročilih so njihove enote trupli kasneje izkopale in prenesle v Magdeburg v Vzhodni Nemčiji. Tam naj bi KGB aprila 1970 Hitlerjeve ostanke dokončno uničil s sežigom. Ohranjena sta bila le dva fragmenta – del čeljusti in lobanje – ki so ju aprila 2000 razstavili v Ruskem zveznem arhivu v Moskvi.
Mit o preživetju
Kljub dokazom so se desetletja pojavljale teorije zarote o Hitlerjevem pobegu. Dokumenti Cie, objavljeni kasneje, razkrivajo, da so resno preiskovali takšne namige. Dokument iz leta 1945 omenja hotel v La Faldi v Argentini, katerega lastniki, povezani z Goebbelsom, naj bi pripravili Hitlerjevo zatočišče. Drug dokument iz leta 1955 vsebuje fotografijo moškega v Kolumbiji, domnevno Hitlerja, ki je živel pod imenom Adolf Schrittelmayor. Ta naj bi kasneje odpotoval v Argentino. Cia je preiskavo kmalu opustila zaradi majhne verjetnosti konkretnih rezultatov.
Argentina je bila dolgo znana kot zatočišče za nacistične begunce, ki so tja prišli po tako imenovanih »podganjih poteh«. Ocenjujejo, da jih je tja pribežalo več tisoč nacistov, med njimi zloglasna Adolf Eichmann, arhitekt holokavsta, in Josef Mengele, zdravnik iz Auschwitza. Eichmanna so izraelski agenti ujeli leta 1960, Mengele pa je umrl v Braziliji leta 1979. Argentina je pred kratkim napovedala odprtje arhivov, povezanih s temi begunci.
Zgodba o zadnjih dneh Hitlerja, polna mračnih podrobnosti in kasnejših mitov, ostaja predmet razprav, kar dokazuje tudi uspeh filma Padec (Der Untergang) iz leta 2004. Toda zgolj pričevanja tistih, ki so bili tam, ostajajo najmočnejši dokument o koncu Tretjega rajha.
