Zajec, ta hitronožec z dolgimi ušesi in še daljšim seznamom partnerjev (nespregledljivo!), je bil sveti spremljevalec boginje pomladi Ostare. Njena zgodba diši po zemlji prebujajočih se gozdov, po travi, odeti v jutranjo srebrnikasto roso, po sokovih, ki se vračajo v drevesa, in po poželenju, ki se budi skupaj z naravo. Ostara je najdeno ptico s polomljenim krilom rešila pred pogubo in jo spremenila v zajca, da ne bi izgubila sposobnosti hitrega gibanja. A zajcu je ostalo nekaj ptičje narave, še vedno je namreč nesel jajca. Da bi se ji zahvalil, ji je podaril okrašeno sveto jajce. Skrivnostno. Simbolično. Kot obljubo. Novo življenje. Potencial.
Krščanstvo je ta simbol kasneje posvojilo in mu dalo nov pomen, iz jajca se rodi vstajenje, upanje, odrešenje. A poganska plast pod tem je ostala čutno sočna. Nežno uporniška. Zajec ni nikoli postal svetnik, ampak je ostal tudi nagajivi prinašalec spomladanske strasti. In jajce, no, jajce ostaja takšno, kot je bilo od pamtiveka: popolna metafora. Za življenje, za nekaj, kar se lahko rodi šele, ko se lupina stre.
Pomlad me vedno malo prekucne. V telo se naseli žgečkljiv nemir. Koža postane občutljivejša za dotike vetra. Misli postanejo bolj igrivo razposajene. In čeprav z veseljem malam pirhe, medtem ko otroci v rokah stiskajo plišaste zajce, se v meni prebuja nekaj drugega. Nekaj bolj instinktivnega. Zajčjega. Popade me strašna nuja, da se izluščim iz lupine. To se mi zadnje čase pogosto plete po mislih. Kolikokrat v življenju obsedimo v tej lupini, zaščiteni, a tudi nedotaknjeni z življenjem? Kolikokrat nas je strah postati mehki, kolikokrat vztrajamo v tej lupini, čeprav nas lahko tudi prekleto utesnjuje?
Zakaj torej ne bi sama slavila tudi tistega, kar me, včasih povsem nepričakovano, predrami? Ne po diktatu, ne po pričakovanjih, ne zaradi datuma na koledarju, ampak po tistem tihem notranjem vzgibu, ki se oglasi, ko sem v stiku s sabo. Zadnjič, na primer, sem med obešanjem perila nenadoma zaslišala šepet iz globine skrivnega predalnika. Najprej sem mislila, da mi nagaja moja vsekakor večkrat povsem neukrotljiva domišljija, a zvok je vztrajal: brn brnnn brnnnn. Bil je kdo drug kot moj zajček (ah, ta zavetnik mnogih žensk!). Ni me pričakal s košaro pirhov. Pričakal me je z elegantnim, skoraj sramežljivim tresljajem, kot da se oglaša iz pradavnine in se je pred mano pojavil v silikonski preobleki. Prešinilo me je: Ostara bi bila ponosna. In verjetno izjemno navdušena nad sodobno tehnologijo!
Če je pomlad čas, ko narava brez sramu poka od sokov, zakaj bi torej jaz rinila v puščavo? Ta praznik ni le praznik jajc in potic, lahko je tudi moj praznik notranje rasti, ustvarjalnosti, telesne radovednosti. Plodnost, vidite, vendarle ni zgolj stvar jajčnikov. Je tudi stvar poguma. Stvar prisotnosti. Je tisti trenutek, ko misel postane gib, ko želja dobi barvo, ko domišljija ni več zadržana, ampak polnokrvna. Plodnost je sposobnost, da nekaj vzklije iz mene, ne glede na to, ali nosim otroka, idejo, val strasti ali neulovljivo nežnost. Je vse tisto, kar pustim, da me preoblikuje. Da me oplaja. In ko si to dovolim, ko odprem lupino, ni pomembno, kaj zraste, pomembno je, da ne ostajam zaprta vanjo.
Velika noč je praznik vstajenja, pravijo. Zame pa je letos to bolj praznik vračanja k sebi. K tisti notranji boginji in zajčici, ki monogamno predvsem sledi sebi. Ki razdeli lično (in jasno, tudi nagajivo) pobarvana jajca kot opomnik, da življenje ni stvar nadzora, ampak radovednosti in ustvarjalnosti, ki si jo dovolim živeti.
Tudi v čipkastih hlačkah. In z vibrirajočim jajčkom v njih.
