Zgodba o gverilskem bojevanju 8. januarja 1943, ko je padel 1. bataljon Pohorskega odreda ali krajše Pohorski bataljon, ima številne verzije. Pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, na katero smo se naslonili tokrat, denimo pravijo, da ne želijo poveličevati ničesar, kar nas Slovence razdvaja in deli na takšne ali drugačne načine, ter da potrebujemo tisto, kar nas povezuje. »In v primeru Pohorskega bataljona je šlo za boj z Nemci in njihovimi policijskimi ter pomožnimi silami. Šlo je za nesporen boj proti okupatorju, zato si pohorski bojevniki zaslužijo našo pozornost. Še posebno zato, ker so v tem boju padli vsi do zadnjega. Pravzaprav vsi razen enega, ki je bil ranjen in se ni mogel sam ustreliti ter je zato padel v nemške roke. In tudi ta je bil pozneje ustreljen.«
Formiranje mini bataljona
Prvi bataljon Pohorskega odreda je bil uradno ustanovljen 11. septembra 1942 na Dobrovljah. Šlo je za borce 1. bataljona Savinjskega odreda oziroma Kranjčevega bataljona, ki so z Dolenjskega na Štajersko prišli poleti 1942. Kmalu so se jim pridružili še borci Šaleške in Savinjske čete 1. Štajerskega bataljona ter borci Ruške čete. Bataljonski štab je ustanovil tri čete in ženski vod. Zanimivo je, da je bil Pohorski bataljon šibkejši kot navadna pehotna četa. V smislu vojne propagande so namreč tudi partizani svojim enotam nadeli imena, ki so ustvarjala videz močnejše vojske, kot je bila v resnici.
Poveljnik bataljona je bil Rudolf Mede - Groga, ki je imel v štabu še sedem mož, tudi intendanta in zdravnika. Konec leta 1942 je bilo na seznamu borcev 94 imen, po drugih podatkih pa je bataljon skupno štel 96 borcev. Ko je na ta dan leta 1943 bataljon padel, 27 borcev ni bilo poleg; bili so na »terenu« ali pa so bili ranjeni. Vsaka četa je na dan poslednjega boja štela okrog 20 borcev z enim puškomitraljezom, preostali pa so imeli večinoma puške mavzerice. Tretja četa naj bi bila najbolje oborožena – imeli so po en težki mitraljez, puškomitraljez, francosko puško, avstrijsko puško, lovsko puško ter mavzerice. V ženskem vodu je bilo dvanajst bork, ki so imele mavzerico, lovsko puško in pet avstrijskih pušk. Mitraljezci so imeli vsak po 300 nabojev, strelci s puškami po 80 nabojev, večina pa je imela manj nabojev, do trideset.
Kmalu po prihodu oktobra 1942 na Pohorje so enote bataljona začele izvajati gverilske akcije. Najprej so požgali koče na zahodnem Pohorju, da jih Nemci ne bi spremenili v svoje postojanke. Sledilo je več spopadov z nemškimi vermani in policisti; uspešni so bili denimo v Oplotnici, pri spopadu z nemško vojsko pri Lovrencu jih je obiskal celo komandant Franc Rozman - Stane, da jih je opogumil. A obroč okrog bataljona se je začel zategovati.
Zatišje pred masakrom
Bataljon je 21. decembra prišel k Osankarici, na položno planoto pod Velikim vrhom, Jagersko pečjo in Javorskim vrhom, nedaleč od Treh žebljev. Pripravili so si tabor iz zemljank, da bi praznovali božične praznike. Nemci so pozneje v poročilu navedli, da so našli kar 26 zemljank. Izkopane so bile nekaj manj kot meter pod zemljo in približno toliko nad zemljo, dodatno pa so bile maskirane z rastlinsko rušo. Okrog tabora so partizani izkopali tudi obrambne strelske zaklone. Taborišče na Osankarici je bilo zadnje zatočišče Pohorskega bataljona.
Med prazniki so očitno za nekaj dni obmirovali tudi Nemci, a že 2. januarja 1943, ko so vohuni gestapovskemu štabu v Mariboru izdali lokacijo tabora. Nemci so začeli pospešeno pripravljati napad. Osmega januarja 1943 je okoli dva tisoč mož okrepljene nemške vojske obkolilo tabor. Ker so bili v tem masakru tako rekoč vsi partizani pobiti, je malo znano, kako so se v tem boju odrezali Slovenci. Obstaja le pričevanje iz druge roke, poročilo o besedah zajetega talca Franca Kunaverja - Sulca v gestapovskem zaporu, kjer je prebil nekaj mesecev, preden so ga potem pri Ljubnem v Savinjski dolini ustrelili. Okoli osme ure zjutraj so že zagledali prve Nemce. Sulc naj bi povedal: »Komandant Groga je dal povelje, da mora vsak partizan zase ohraniti en naboj. Živega partizana ne smejo dobiti Nemci v roke niti enega. Jaz sem imel prestreljeno ramensko kost, obe stegni in prste obeh rok. S tako prestreljenimi udi se nisem mogel sam pokončati.«
Nemci spoštljivo o partizanih
Zanimivo je, da so nemška poročila spoštljivo govorila o boju z borci Pohorskega bataljona. Izpostavili so njihovo junaštvo, nepopustljivost in trdovratni odpor. Nemci so posebej izpostavili smrt Minke Namestnikove - Sonje, ki se je vrgla med Nemce z ročno bombo v roki in umrla skupaj z njimi. »Bundesfuhrer« Steindl pa naj bi tudi posebej pohvalil Alfonza Šarha, ki »se je boril kot lev«. V poslednjem boju so poleg Šarha junaško padli tudi njegovi trije sinovi: 16-letni Lojzek, 14-letni Pepček in 12-letni Vanček. Zadnji strel s slovenske strani naj bi priletel s smreke, ko je eden od Šarhovih sinov zadel nemškega stotnika v vrat. Sestrelili so ga, s tem pa se je triurni boj tudi končal.
Na slovenski strani je padlo 69 borcev. Nemci so 65 padlih Slovencev odpeljali v Gradec ter jih pokopali na graškem pokopališču. Pozneje so našli še štiri padle in jih pokopali na pokopališču v Oplotnici. Po vojni so posmrtne ostanke teh štirih prekopali k spomeniku v Ruše. Na nemški strani je padlo 19 vojakov, 31 jih je bilo ranjenih. Nemci so ponosni o uničenem bataljonu poročali tudi v Berlin šefu nemške policije Heinrichu Himmlerju, ta pa je obvestil tudi vodjo tretjega rajha Adolfa Hitlerja. Nemci so navajali, da je sicer bataljon izvedel 105 napadov, šest večjih akcij in zažgal devet objektov. Tako je junaški boj Pohorskega bataljona »do zadnjega naboja in zadnje kaplje krvi« proti tridesetkrat močnejšemu sovražniku postal legendaren.
