Ko beremo knjige in romane, se pogosto sprašujemo, ali kraji, ki jih pisatelji opisujejo, resnično obstajajo. Ali na Vrhniki res obstaja tisti znameniti Cankarjev klanec, po katerem je za vozom tekla njegova mati? Sprašujemo se, ali je na Visokem še tako, kot je opisoval Ivan Tavčar, in kakšna je danes Jurčičeva pot od Litije do Čateža. V seriji reportaž, ki jih bomo v naslednjih mesecih objavljali v Nedeljskem dnevniku, se bomo sprehajali po krajih pomembnih slovenskih literarnih in filmskih del ter preverjali, kakšni so ti kraji danes in kako jih je umetniška slava zaznamovala.
Naš prvi postanek je Baška grapa, kamor se je v letih 1947 in 1948 naselila filmska ekipa in s snemanjem prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji razburkala umirjeno vaško življenje. Režiser France Štiglic je več kot polovico prizorov posnel na Grahovem ob Bači in na bližnji Koritnici. Prebivalci Baške grape so tako prvi spoznali filmsko mašinerijo, otroci so z odprtimi ušesi in usti spremljali ekipo, opazovali, sodelovali, na pamet znali besedilo, domačinke so kuhale za ekipo …, nam pripovedujejo domačini.
»Zavedanje, da so bili del nečesa tako velikega, kakor je prvi slovenski film, prebivalce Baške grape še danes navdaja s ponosom, film je postal del kolektivnega spomina,« nam razloži Alenka Zgaga, predsednica Kulturno-tehničnega turističnega društva Baška dediščina, ko nas na eno od oktobrskih sobot sprejme na 12. tematskem pohodu po poteh snemanja filma. Srečamo se natanko na mestu, kjer so za film posneli prizor o trenutku, ko v Baško grapo prispe informacija o kapitulaciji Italije in se fantje iz vasi na kamionu odpravijo v partizane. Hiše ni več, zid pod njo pa še kljubuje času. Tudi vaško korito, ki je bilo eno glavnih prizorišč snemanja, še stoji.
Grape ne dajo
Med sedmimi točkami, kjer so bili posneti pomembni kadri filma, danes vodi urejena tematska pot in ko smo v gruči pohodnikov stopali po cesti s Koritnice proti Hudajužni, je Zdenko Torkar izrekel morda največje priznanje filmu: »Dolina Bače je po filmu dobila ime.« Pisatelj France Bevk, ki je o krajih ob Bači pogosto pisal v svojih delih, je pred filmom govoril o dolini Bače, nikoli o grapi. Po znamenitem stavku: »Stane, glej jo, našo Grapo,« ki ga je igralec Lojze Potokar (partizan Sova) izrekel ob pogledu na dolino, pa je ta za vedno postala grapa, Baška grapa. V Bevkovih povestih so kasneje spremenili poimenovanje in tudi vsi poznejši poskusi, da bi grapa znova postala dolina, so bili vnaprej obsojeni na propad. »Ljudem je ta grapa tako prirasla k srcu, da je ne zamenjajo za nobeno drugo poimenovanje,« je skomignil.
Z roko je pokazal po levem bregu reke Bače proti Bukovemu, od koder so posneli omenjeni filmski prizor, ki je tudi sicer za domačine eden najbolj čustvenih. »Naši ljudje, ki so bili 20 let teptani pod fašizmom, so bili najprej neizmerno veseli svobode, dodatno vzhičenje in radost pa jim je prinašalo priznanje, da se tukaj snema prvi slovenski film. Z ekipo so zato radi sodelovali, igralcem, ki so iz Ljubljane prišli preveč lepo in nobel oblečeni v hlače na črto, so posodili njihova ponošena oblačila, snemalni ekipi so odstopili rekvizite, pomagali so pri sceni, eden od domačinov, kmet Jakob Kavčič, je v filmu celo spregovoril. Cel teden je s seboj v žepu nosil listek z besedilom in ponavljal tista dva stavka,« je med potjo pripovedoval vodnik Torkar.
Jože Florjančič je bil med snemanjem šestletni fant. »To je bilo nekaj enkratnega, prvič smo videli kamere, v živo spoznali igralce, pri nas doma so za igralce in snemalno ekipo tudi kuhali. V naši hiši so bile maskerka filma Mara Kralj ter igralki Majda Potokar in Štefka Drolc. Mi otroci pa smo bili vedno poleg, ko so se snemali skupinski prizori, v njih smo tudi nastopali. Najbolj se spominjam snemanja prizora, ko smo otroci stopali za Očkom Orlom po klancu, po katerem je odhajal v senožet po seno. A ta prizor potem ni prišel v film,« se spominja. Pripoveduje, da sta posebej Grahovo in Koritnica s filmom neločljivo povezana še danes, zlasti mu je bilo lepo, ko so se v Grapo tudi kasneje vračali igralci in ustvarjalci filma in se z domačini spoprijateljili. »To so bili dobri ljudje,« je dodal.
Alenka Zgaga mu pritrdi. Igralka Štefka Drolc je zadnji mesec pred smrtjo že precej obnemogla še vedno zbrala moč, da je prišla na snemanje dokumentarnega filma Baška grapa – živi spomenik filma. Članica tehnične ekipe Emilija Soklič, ki bo v kratkem praznovala 104 leta, je bila po zlomu ramena na poti v toplice, ko je ukazala šoferju, naj obrne in jo odpelje v Baško grapo.
Sezula se bom
»Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši zemlji.« Prizor, ko Angelca Gradnik pred gotovo smrtjo sezuje čevlje, sledijo pa ji še ostali trije talci, je v celotnem filmu najbolj pretresljiv. Posneli so ga na Koritnici, na klancu med hišami sredi vasi. Le ena od teh hiš še stoji, ostale so nove. Na tem mestu domačini včasih poustvarijo ta prizor. Tistega dne sta se po klancu lovili deklici, pohodnikom se je tam pridružil še Silvo Dobravec, doma z Grahovega. V filmu je nastopil kot osemletni deček. »Spozna se me po svetlih laseh in svetlih hlačah z naramnicami, ki mi jih je sešila mamina sestrična,« pravi in doda, da je s filmom takrat živela vsa dolina, potarna pa, da je čase takrat in sedaj nemogoče primerjati. »Danes za glasbo potrebuješ elektriko, če je ni, je tišina. Nekoč pa je bila dovolj dobra družba, ena strgana harmonika in že smo vsi prepevali Na juriš!«
Stanko Šorli si tiste čase pred očmi slika po pripovedovanjih mame in sestre, sam je bil namreč takrat star komaj dobro leto. »Mama me je nosila na snemanja in v filmu se me večkrat vidi na teh skupnih prizorih, mama me drži v naročju,« pripoveduje. »O tem filmu smo tukaj veliko govorili, velikokrat smo ga gledali, najbolj pa mi v spominu ostajajo dogodki iz leta 1975, ko so filmu na Grahovem postavili spomenik. Na svoji zemlji je tako edini slovenski film, ki ima svoj spomenik. Leta 2007, ko smo praznovali 60. obletnico snemanja filma, pa sem kot predsednik krajevne skupnosti aktivno sodeloval, s kustosinjo Slovenskega etnografskega muzeja Nadjo Valentinčič Furlan, po rodu domačinko, in društvom Baška dediščina smo začeli snovati tudi to tematsko pot, po kateri hodimo danes.« Prizor, ki se ga najbolj dotakne? Stopi na mesto, kjer si je Angelca Gradnik, vedoč, da gre v smrt, sezula čevlje.
Sveče v spomin
Na vogalu edine še ohranjene hiše iz tega prizora Grapar in vodnik Cveto Zgaga pokaže na električno napeljavo. Usodna je bila za električarja, sodelavca snemalne ekipe, ki je skrbel za reflektor. »Režiser mu je naročil, naj ga popravi, a se je ob spustu dotaknil pretrganega kabla. Mrtev je bil na mestu. O tem se nikoli ni preveč govorilo kot tudi ne o drugi smrtni žrtvi. To je bil občutljiv čas in čisto vsak posnet kader je moral v Ljubljano na odobritev. Cenzurirali so vse posnetke cerkva, nejevoljni so bili, ker so sence električne napeljave na eni od hiš izrisale križ. Tako se je zgodilo, da je po končanem snemanju prizorov v Opatiji Udba obiskala enega od članov snemalne ekipe. Strah je bil tako močan, da je ta gospod naredil samomor, čeprav je bil vabljen samo na zaslišanje,« pripoveduje. Pohodniki v spomin na obe žrtvi snemanja na tem mestu vsako leto prižgejo svečo.
Višje v vasi Koritnica še vedno stojijo stopnice, po katerih je padel vaški gostilničar in ob tem vpil: »O, moj Jezus!« A Florjančič pove, da če bi danes po prizorih s filmskega traku prišleki sami iskali prizorišča snemanj, bi jih težko našli. Vmes se je zgodilo marsikaj, med drugim tudi potres leta 1976, ki je spremenil podobo marsikatere vasi v Posočju, skozi Grahovo danes pelje tudi nova cesta. Le velik kamniti večločni železniški most pod Grahovim človek težko zgreši. Ob njem so snemali prizor miniranja mostu. »Partizani so med drugo svetovno vojno res pogosto minirali bohinjsko progo, a tega mostu se v štirih letih niso dotaknili. Je bil pa verjetno ta primernejši za snemanje,« pojasni vodnik Veri Krajnik, Koričan po rodu. Bohinjsko progo in zgodbo minerja in diverzanta Rudija Bašlja nam je predstavil vodnik Toni Obid.
Alenka Zgaga doda, da je njihova velika želja povezati kraje, kjer so se snemali prvi filmi. »Film Pastirci, ki je bil posnet po delu Franceta Bevka, so snemali na Sorici, na Visokem imamo Tavčarjevo Visoško kroniko, v Podnanosu so snemali film Tistega lepega dne, v Štanjelu so posneli film Ne joči, Peter. Nekoč bi radi naredili nekaj skupnega, mogoče spletno stran, da bo vsa ta filmska dediščina zbrana na enem mestu in dostopna novim generacijam,« pravi. Ne glede na pretečeni čas spomin nanje še živi. Ko hodijo po sejmih, nemalokrat k njim pristopi kdo, ki pove, da je potomec članov snemalne ekipe, statistov ali igralcev. »Tako je nekoč do nas prišel en gospod in povedal, da je v tem filmu igrala krava njegove tete,« sogovornica še doda, kako zelo se je film usidral med ljudi. Za vse, ki so se in se rojevajo v Baški grapi, je skorajda del njihovega DNK.
