Škofja Loka. »Želja po daljšem potovanju je v meni tlela že v študentskih letih, o jadranju čez Atlantik pa sem začel razmišljati šele v zadnjih mesecih, preden sem se zares odpravil na pot. Ta se je začela uresničevati peš, nato pa z dvignjenim palcem do španske Andaluzije.« S temi besedami je Matic Jezeršek, triintridesetletni navdušeni alpinist iz Škofje Loke in magister inženir elektrotehnike, pred dnevi začel svojo pripoved v medvoški knjižnici.
Na potopisnem predavanju Štopanje iz Škofje Loke na drugo stran Atlantika je spregovoril o zakulisnih zgodbah svojega nenavadnega potovanja v daljno Brazilijo, kamor se je iz domačega kraja Puštal z velikim nahrbtnikom odpravil oktobra 2022. »Pustil sem službo v Komendi, kjer sem bil zaposlen, še preden sem diplomiral, in nič več me ni zadrževalo, da ne bi uresničil svojih sanj,« je pojasnil svojo drzno odločitev. Matičevi najbližji so jo sprejeli z odobravanjem.
Po nepozabnih avtoštoparskih izkušnjah ter postankih v slikovitih španskih gorskih krajih in večjih mestih je Matic z letalom prispel na Kanarske otoke, ki so bili izhodišče za njegovo načrtovano prečkanje oceana. Na otoku Gran Canaria ni omahoval, ko je po večdnevnem kampiranju na obali tamkajšnje marine v družbi mladih popotnikov z vsega sveta končno naletel na neobičajnega kapitana iz Nizozemske in njegovega muca Freda, ki sta si zadala cilj prečkati Atlantik na skoraj 50 let stari jadrnici.
Nepozabni spomini in dragocene izkušnje
»Pogumno sem zagrabil ponujeno priložnost in se skupaj s še dvema mladima kolegoma štoparjema iz Poljske in Nemčije pridružil kapitanovemu jadralskemu podvigu,« se je Matic spomnil začetka svoje jadralske pustolovščine. Kot nam je zaupal, je dotlej v življenju prejadral le nekaj morskih milj in kakšnih velikih izkušenj z morjem ni imel. V svet širnih oceanov ga je najbolj privabilo prebiranje knjig in prispevkov o jadranju. Tudi zaradi svojih bogatih izkušenj s področja športa je bil prepričan, da pot čez Atlantik zanj ne bo prevelik zalogaj.
Res ni bila, je bila pa Matičeva pot do Brazilije vseeno polna preizkušenj in novih spoznanj. V spominu mu bodo ostali nočne straže na krovu jadrnice, čudoviti sončni vzhodi in uspešni ulovi ribjih večerij, pa tudi adrenalinske ure v nevihtnem vremenu, mučno pomanjkanje hrane v zadnjih dnevih jadranja, uspešno premagane težave z elektroniko na jadrnici in spremenljivo vedenje kapitana. To je bilo namreč vsakodnevno odvisno od količine popite vodke, ki jo je Nizozemec splakoval s kokakolo …
Po vmesnem postanku na Zelenortskih otokih in osemnajstih dneh jadranja ob skromnih zalogah hrane, a z dovolj nabrane deževnice, se je štiričlanska ekipa po devetindvajsetih dneh plovbe končno znašla na drugi celini onstran Atlantika. »Edini cilj mojega potovanja je bil izpolnjen, a se moje potovanje v Braziliji še zdaleč ni končalo,« je dejal Matic Jezeršek.
Iz džungle v zasnežene višave
Celotno popotovanje je trajalo kar deset mesecev. Potem ko si je izpolnil veliko željo o prejadranem Atlantiku, si je namreč za piko na i omislil še večmesečno raziskovanje lepot Južne Amerike. Obiskal je šest različnih držav, si ogledal deževne gozdove, se sproščal na peščenih plažah in se nadihal svežega zraka v objemu zasneženih Andov.
»Bilo je nepozabno. Saj so bili tudi zoprni trenutki, še posebej ko sem dolgo časa ob cestah čakal, da mi kdo ustavi, in sem se spraševal, zakaj mi je tega treba. A se je na koncu vedno vse uredilo, le včasih malce drugače, kot sem pričakoval. Zdaj še bolj vem, v kako lepi in varni državi živim. Saj je bilo tudi na drugi strani Atlantika lepo, a so me domačini v državah Južne Amerike vseeno na vsakem koraku opozarjali, naj pazim na svojo varnost in čemu naj se izogibam,« je Matic Jezeršek sklenil svojo pripoved.
Kateri pa so njegovi popotniški cilji v prihodnje? »Letos se bom posvetil alpinistični odpravi v Peru v družbi soplezalcev,« nam je zaupal Škofjeločan.
