Včasih je veljalo, in za marsikoga velja še danes, da so najboljši boksarji med vsemi, pa tudi borci v nekaterih drugih borilnih športih, tisti, ki so najboljši v najtežjih kategorijah. V težkih, supertežkih. Ti so bili tudi najbolj slavni, najbolje plačani, najbolj cenjeni, skratka tako ali drugače najboljši. V zadnjem času pa se je to spremenilo. Ko tako pogledamo na seznam najboljših boksarjev v tem stoletju, bomo na vrhu in pod njim našli večinoma predstavnike lažjih kategorij, vedno pogosteje pa se ti pojavljajo tudi pri vrhu lestvic najboljših vseh časov nasploh. Zdi se namreč, da postaja vsako leto bolj priljubljena fraza in način ocenjevanja po sistemu »pound for pound« oziroma v prevodu in z zamenjavo enot »kilogram za kilogram«, ki izraža, kako dobri so boksarji sorazmerno s svojo težo. Oziroma kako bi jih razvrstili, če bi posameznim dodali ali odvzeli kilograme, jih torej navidezno spravili na enako izhodišče.
Pa da ne zaidemo preveč – omenjeno besedno zvezo lahko zasledimo še marsikje drugje, denimo tudi pri najvrednejših stvareh na svetu. In po tej »formuli« najdražja reč na zemeljski obli ni nič drugega kot – poštna znamka. Natančneje: ni lažje stvari na svetu in tudi ne manjše, ki bi bila vredna več kot znamka z uradnim nazivom British Guiana One Cent Black on Magenta – v prevodu Britanska Gvajana, 1 cent, črna na škrlatni. Ki je v svoji zgodovini zamenjala celo vrsto lastnikov in se prodajala za izjemno visoke vsote, največ pred leti za kar 9,48 milijona dolarjev. In katere zgodba je tudi sicer izredno zanimiva.
Del zasilne serije
Najdražjo znamko na svetu in po mnenju številnih filatelistov, kar gre nenazadnje z roko v roki, tudi najbolj slavno so natisnili leta 1856 v Georgetownu v nekdanji Britanski Gvajani (danes samo Gvajani), kar pomeni, da je bila natisnjena le 16 let po uvedbi poštnih znamk. Njene mere znašajo 2,54 krat 3,18 centimetra, je osemkotne oblike, izdali pa so jo v zelo omejeni seriji in do danes se je tako ohranil zgolj en znan primerek, kar jo kakopak tudi naredi tako zelo vredno. Kot pove že njeno ime, je škrlatne barve s črnim tiskom, ki med drugim prikazuje podobo ladje med plovbo in moto nekdanje kolonije v latinščini: Damus Petimus Que Vicissim oziroma Damo in pričakujemo v zameno. Ladjo uokvirjajo štiri tanke črte, okoli okvirja pa je zapisano ime države izdajateljice in njena vrednost. Ta je, kot prav tako pove že njeno ime, znašala en cent, kar jo poleg omenjene najdražje najlažje stvari naredi najvrednejšo še po enem izračunu – kot predmet z znano osnovno ceno, ki je najbolj pridobil vrednost.
Če bi vse potekalo normalno, se danes o omenjeni znamki sicer sploh ne bi pogovarjali; ker je ne bi bilo. Znamke za Britansko Gvajano so namreč v tistem času tiskali v Angliji, ker pa jih je v koloniji zmanjkalo in ker niso mogli čakati na novo pošiljko iz Londona, je vodja pošte zaprosil izdajatelje tamkajšnjega časopisa v Georgetownu, da natisnejo zasilno serijo za lokalno uporabo. Tako so izdali nekaj znamk po štiri cente in še nekaj manj tistih za en cent, ki so bile namenjene prav za časopise, vsaka pa je imela natisnjeno tudi kratico poštnega uradnika, skozi čigar roke je šla, da bi na tak način preprečili ponarejanje. Edina »preživela« je tako označena z inicialkami EDW, ki predstavljajo gospoda E. D. Wighta, in poštnim žigom regije Demerara z datumom 4. april 1856.
Na ogled na razstavah
Razen omenjenega je njena zgodovina izsledljiva oziroma dokumentirana od leta 1873 dalje. Takrat jo je na podstrešju družinske hiše med staro pošto našel 12-letni škotski deček Vernon Vaughan, ki je z družino živel v Gvajani in je bil torej prvi »uradni« lastnik znamke. A še istega leta jo je za 6 šilingov, kar je bilo takrat približno poldrugi ameriški dolar, prodal lokalnemu zbiratelju Neilu McKinnonu. Zanimivo, da se je že takrat začelo šušljati o tem, da gre za zelo redek primerek, kar je prišlo na uho tudi zbiratelju iz Liverpoola Thomasu Ridpathu, ki jo je kupil leta 1878, a jo še istega leta prodal znanemu francosko-avstrijskemu zbiratelju znamk Philippu von Ferraryju, v čigar lasti je ostala nekaj naslednjih desetletij. Zaradi njegove smrti leta 1917 jo je po koncu prve svetovne vojne leto kasneje zasegla francoska vlada, svetovno slavo izven zbirateljskih krogov pa je prvič požela leta 1922, ko jo je na dražbi za več kot 32.500 dolarjev kupil ameriško-britanski zbiratelj Arthur M. Hind. Pa ne zgolj zaradi cene – Hind je bil pri dražbi uspešnejši v pisani družbi pomembnežev, med katerimi so bili menda tudi trije kralji oziroma njihovi predstavniki. Med njimi tudi predstavnik britanskega kralja Jurija V., ki mu je Hind menda bil znamko pripravljen celo odstopiti. »A je kralj ponudbo prijazno zavrnil. Se pa spominjam, da mi je njegovo visočanstvo osebno čestitalo za to, da mi je uspelo priti do tega izjemnega predmeta,« se je kasneje spominjal Hind. Kasneje so ga obtožili, a nikdar dokazali, da je nekje našel še eno enako znamko in je zažgal, s čimer je vrednost prve močno zrasla. Mimogrede: vprašanje, ali bi Jurij V. znamko zavrnil, če bi takrat vedel, da bo to še danes edina pomembna znamka, ki so jo kadar koli izdali v Veliki Britaniji ali državah Commonwealtha in je ni v Britanski kraljevi filatelistični zbirki, katere vrednost močno presega sto milijonov funtov.
Kakor koli, v naslednjih letih je znamka zamenjala kar nekaj lastnikov, večinoma Američanov, najdlje pa je bila v lasti ekscentričnega ameriškega milijonarja Johna E. du Ponta, ki jo je kupil leta 1980, bolj kot po čem drugem pa je znan po tem, da je leta 1996 umoril svojega prijatelja in olimpijskega rokoborca Davida Schultza. Du Pont se je zato znašel za zapahi, kjer je leta 2010 umrl, štiri leta kasneje pa so znamko na dražbi prodali za v uvodu omenjeno rekordno vsoto, ki jo je odštel ameriški oblikovalec čevljev Stuart Weitzman in jo nato postavil na ogled v Nacionalnem poštnem muzeju v Washingtonu. A tudi tu se njena zgodba še ne konča; pred tremi leti se je znova znašla na dražbi in pričakovalo se je, da bo padel nov rekord, zgodilo pa se je obratno – prvič v zgodovini so zanjo iztržili manj kot pri prejšnji prodaji, in sicer jo je za 8,3 milijona dolarjev kupilo podjetje Stanley Gibbons, specializirano za prodajo poštnih znamk in podobnih izdelkov. S tem se je znamka po skoraj sto letih vrnila v Veliko Britanijo, pa čeprav pogosto potuje po svetu in je na ogled na različnih razstavah.
