Uradno bo revija Ciciban 80-letnico praznovala septembra, vendar njeni ustvarjalci ne vidijo razloga, da se ne bi slavje začelo že zdaj in se razpotegnilo čez vse leto. Nenazadnje je Ciciban prav poseben fenomen v otroški literaturi pri nas in sad kolektivnega dela številnih literatov, ilustratorjev, urednikov in prevajalcev. »Enkrat Ciciban, za vedno Ciciban,« se je v ponedeljek slišalo na tiskovni konferenci ob predstavitvi sveže Cicibanove antologije z naslovom Štiri tačke, psi in mačke, ki so se je udeležile različne generacije nekdanjih in sedanjih sodelavcev. V omenjeni antologiji so zbrane zgodbe in ilustracije več kot sto najboljših slovenskih avtorjev ter ilustratorjev, ki so ustvarjali ali še ustvarjajo za revijo, natančneje so zbrane mačje in pasje pesmice, pravljice stripi in uganke. V sklopu jubileja so prejšnji teden odprli razstavo Cici umetnije, ki je tokrat 17. po vrsti. Strokovna komisija je med več kot 1300 izdelki izbrala 100 del, ki bodo med 4. in 17. aprilom na ogled v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini, od 8. maja do 4. septembra pa v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Šestnajstega aprila pripravljajo simpozij z naslovom Moj Ciciban je lahko, ki bo potekal v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Sodelavci revije Ciciban so še razkrili, da bodo septembra prvošolčke presenetili s prav posebnim darom. Prav vsakemu bodo poklonili tematski izvod Ciciban gre v šolo. Septembra bodo tudi nabirali in iskali najstarejše cicibane po šoli in knjižnicah. »Želimo si, da bi otroci in njihovi odrasli čim večkrat odložili pametne naprave, kot jim rečemo, in si vzeli čas za skupno listanje, skupno gledanje naših revij. Če otroci Cicibana ne bodo brali, ta ne bo mogel živeti. Želimo si, da bo lahko dočakal vsaj še enkrat 80 let,« je povedala Maja Žugič, odgovorna urednica revij Ciciban in Cicido.
Ob vsem tem je ključno zavedanje, kako pomembno je, da otroci stopajo v svet kakovostnih literarnih in likovnih stvaritev skupaj z odraslimi, sploh v času, ko se poraja veliko skrbi glede bralne kulture pri mladih in odvisnosti od tehnologij. Strip je neke vrste vstop v literarno galerijo, ki lahko vzbudi željo po branju in nenazadnje lastnem ustvarjanju. Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga, je povedala: »Ciciban je imel v svojih časih naklade čez 100.000. To je zdaj nepojmljiva številka, saj slikanicam in knjigam za otroke naklade padajo. Otroku moramo omogočiti, da ima svojo revijo tudi doma, kjer jo lahko guli po rokah, jo počečka in rešuje naloge v njej. Sama sreča je, da imamo pri nas tako močno mrežo knjižnic, da lahko pridejo v stik s knjigami vsi, vendarle pa je dobro, da jih ima otrok tudi na domači knjižni polici.«
Prvo hrepenenje
Med udeleženci predstavitve je bila tudi danes 85-letna ilustratorka Jelka Reichman, ki je bila svojčas prav tako del Cicibanove ustvarjalne družine, med drugim je sodelovala pri voščilu za njegovo 60-letnico. Ko je izšla čisto prva številka, je imela šest let. »Mislim, da sem bila takoj naročena nanj. Ko sem šla v šolo, sem ga ves čas spremljala. Še danes dobivam Cicibana in Cicido. Zame je bila ta revija prvo hrepenenje po tem, da bi tudi jaz lahko nekoč tako risala. Komaj sem čakala, da je revija prišla. Zaljubljena sem bila v slikice, v zgodbice.
Ob Cicibanu sem res zrasla,« se je spominjala Jelka Reichman. Ob misli na Cicibana najbrž marsikdo ni imun za tisti prijeten stisk nostalgije, ki ti da vedeti, da si bil kot otrok del nečesa lepega, a da vse lepo enkrat mine. »Po svoje sem vesela, pa tudi hvaležna, da sem lahko Cicibana soustvarjala, a s tem pride tudi grenka misel, da čas teče in da je, kot poje Neca Falk, 'življenja krog' ali pa kakor 'ringaraja', kot napiše Anja Štefan: enkrat si in potem te ni. Ko si enkrat star toliko kot jaz, že razmišljaš, da te enkrat ne bo. Ampak zdaj sem še, čeprav ni tako veselo, kot je bilo.« Reichmanova je v ustvarjanju Cicidoja uživala, to so lepi spomini. Bila je srečna, da je bila lahko del ekipe, sestavljene iz avtorjev, prevajalcev in tistih v knjižni produkciji. To je bila zanjo še ena družina, skoraj tako ljuba kot tista doma.
»Ker rada citiram, saj sem vedno spremljala tudi misli drugih ljudi, bom delila to, kar je v svojem zahvalnem govoru ob prejemu Borštnikovega prstana povedala Milena Zupančič. Dobro se spomnim, kako je rekla, da je sicer srečna, ker je dobila tako veliko priznanje, ampak ker Borštnikove nagrade vključujejo tudi nagrado za mladega igralca, je dodala, da bi pa vendarle raje bila na mestu mlajšega igralca.
In to drži; ko si toliko star in imaš lahko za sabo bogat opus, si tega preprosto vesel, ampak če bi se zdaj spravila delat slikanico, ne vem, ali bi jo še dočakala. Bilo je lepo, lepo je še zdaj, a zavedam se, koliko bije ura. Hvaležna sem za vse. Dodala bi samo še to, da smo skupaj z vsemi temi kolegi najbrž vsi nekako ustvarjeni iz istega testa. Vsi smo z vsemi pljuči in srcem sodelovali pri nastanku teh revij in knjig.«
